Ljubljanski predstavitveni glasbeni festival in konferenca MENT, ki se bo letos odvil med 29. in 31. marcem, ponuja veliko priložnosti za nova glasbena doživetja in tkanje novih vezi.
Konec meseca se v prestolnico vrača MENT Ljubljana. Deveta izdaja festivala glasbenih odkritij in glasbene konference, ki se bo odvila na več kot 15 koncertnih in konferenčnih prizoriščih, v treh dneh prinaša nastope 77 evropskih glasbenih izvajalcev. V zadnjih letih se je ljubljanski festival uveljavil kot eden najpomembnejših glasbenih dogodkov v balkanski in srednjeevropski regiji, ki v Slovenijo vsako leto privabi profesionalce iz vseh vetrov glasbene industrije in množico domačih ter tujih obiskovalcev, željnih novih odkritji.
Glavnina dogodka je namenjena novim, slogovno raznovrstnim talentom, ki bodo krojili prihodnost evropske glasbe. Ker je MENT t.i. showcase oziroma predstavitveni festival, je proces oblikovanja programa drugačen kot pri drugih slovenskih festivalih, ki so navadno žanrsko bolj profilirani. Letošnji program prinaša pester nabor sodobne baltske glasbene kreativnosti, najobetavnejše upe iz držav Srednje Evrope, vzhajajoče zvezde zahodnoevropske in britanske glasbene scene ter žanrsko razgibano selekcijo balkanskih in domačih talentov. Festival bodo odprli francoski zvezdniki La Femme, so pa organizatorji javili, da je otvoritveni večer že razprodan. MENT je ena redkih priložnosti, kjer lahko obiskovalci v treh dneh odkrijejo najrazličnejše obraze sodobne evropske glasbene scene. Za vsakega se najde nekaj, najsi gre za ljubtelje ljudske glasbe in indie rocka, ali avantgardne elektronike in metala.
Festival je pomemben tudi zaradi konference. Največja glasbena konferenca na Balkanu vsako leto privabi pisano množico glasbenih profesionalcev, ki v Ljubljano prihajajo zaradi koncertne ponudbe, mreženja, odličnega regijskega obiska in seveda po dozo svežih informacij. Letošnja edicija je nastala v sodelovanju z izvoznimi glasbenimi pisarnami Avstrije, Češke, Estonije, Francije, Hrvaške, Litve, Latvije, Madžarske, Slovaške in Srbije. Konferenca tokrat med drugim prinaša Baltic moMENT, celodnevni sklop predavanj, posvečenih baltskemu koncertnemu trgu in glasbenim scenam Estonije, Latvije in Litve. Udeležite se lahko tudi pogovorov s različnimi pomembnimi akterji evropske glasbene industrije, kot so Christof Ellinghaus, ustanovitelj vplivne nemške neodvisne založbe City Slang, Igor Vidmar, legendarni slovenski koncertni promotor in Elena Natale, vodja najpomembnejšega baltskega techno kluba HALL.
Sodelovanje festivala z regionalnim združenjem neodvisnih založb Runda je posvečeno digitalno obarvanim glasbenim vsebinam, kot so trendi na digitalnem glasbenem trgu, uporaba TikToka in oblikovanje močnejše spletne prezence. V sodelovanju z novoustanovljenima Serbia Creates Music in We Move Croatia konferenca prvič gosti sprejem predstavnikov hrvaške in srbske glasbene industrije ter dve hitri mreženji, kjer boste imeli možnost spoznati nekatere ključne predstavnice in predstavnike koncertnega sektorja iz obeh držav. Za vse preostale konferenčne vsebine, od festivalov, booking agentov in glasbenega menedžmenta do umeščanja glasbe v filme in reklame, digitalnega marketinga in Web3 trendov, pa lahko obiščete spletno stran. Odlična prilika za nova glasbena doživetja in tkanje novih vezi.
The post Srednjeevropska prestolnica sodobne popularne glasbe appeared first on Kulturnikov blog.
Na vsakoletne redne seksistične zdrse v slovenskem javnem izjavljanju že od leta 2013 opozarja antinagrada Bodeča Neža, ki jo podeljujeta kolektiv Rdeče zore in uredništvo spletnega portala spol.si skupaj z zainteresirano javnostjo na predvečer mednarodnega dneva žensk. Osmi marec je praznik, ki obeležuje dosedanje premike in dosežke na področjih politične, ekonomske in socialne enakopravnosti žensk v družbi, obenem pa opozarja na še vedno prisotne neenakosti med spoloma. Stereotipna prepričanja o mestu žensk v družbi se namreč pogosto zrcalijo prav v nereflektirani govorici oseb, ki nosijo odgovornost za soustvarjanje odprte in strpne družbe. Največkrat spontane izjave izrečene v javnem prostoru, včasih zavestno in spet drugič “dobronamerno”, reproducirajo patriarhalne strukture vsakdana.
Letos je bodikavo priznanje na zaključni prireditvi 24. mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore dobila izjava Simone Pajk, ravnateljice ljubljanske waldorfske šole, izrečena v jutranji oddaji na Radio Prvi ob začetku šolskega leta: “Na naši šoli so prepovedani barvanje las, lakiranje nohtov in drugo lepotičenje. Prepovedana so minikrila in majice s tankimi, špageti naramnicami. In mi to tudi utemeljimo dekletom. Namreč, fantom se je v teh pubertetniških letih že tako težko zbrati, utopljeni so v hormonih, in če potem poleg šestnajst, sedemnajst let starega fanta sedi dekle, ki je poleg tega, da je lepo, še strašno pomanjkljivo oblečeno, se fant res ne more koncentrirati na pouk. In to dekleta lepo sprejmejo in razumejo.”
Utemeljitev nominacije letošnje dobitnice Bodeče Neže poudari, da izjava vsebuje sporočilo, ki za spolno nasilje posredno krivi žensko ravnanje, vedenje in oblačenje. Moškim nagonske vzgibe oprošča in njihovo delovanje omeji na hormonsko pogojena dejanja, ženske pa naj bi bile razumne ter sprejele odgovornost, omejile same sebe in upoštevale podane prepovedi. Poleg tega je tovrstna mantra očitno podana v šolskem okolju in v letih pomembnih za oblikovanje mnenj ter vrednot, ki bodo mladostnice in mladostnike zaznamovale v odraslem življenju.
Čeprav je Bodeča Neža podeljena le enkrat na leto, opozarja na vsakodnevno prisotnost seksističnega govora v družbi. Navkljub pravnim formulacijam o enakopravnosti na papirju, je stanje na terenu namreč dostikrat drugačno. Osmi marec je tako vsako leto tudi dan, ko mnoge kulturne institucije izpostavljajo dela posameznic, diskriminiranih na podlagi spola ali spolne identitete. 24. mednarodni feminističen in kvirovski festival Rdeče zore traja še do 12. marca, ostale kulturne dogodke posvečene prazniku žensk pa lahko najdete na kulturnik.si.
Vir fotografije: Rdeče zore
The post 8. marec in kultura govora appeared first on Kulturnikov blog.
Kdo bi si mislil, da bo za začasno slovensko spravo odgovorna neslutena in na prvi pogled precej nenavadna, a izjemno plodovita glasbena naveza med domačo institucijo Laibach, Borisom Benkom in Primožem Hladnikom iz dvojca Silence, pevko Severo Gjurin, pevcem Tomijem Megličem iz vrst Siddharte, citrarko Ireno Anžič, tolkalko Petro Vidmar, člani Zbora Slovenske filharmonije in pihalno-trobilsko sekcijo Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.
Premierna izvedba njihove priredbe slovenske ljudske pesmi Oj, Triglav, moj dom, ki jo je leta 1894 pod psevdonimom Slavin napisal Matija Zemljič, v sklopu odprtja letošnjega svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici je za trenutek simbolično povezala praktično vso slovensko javnost. V luči pregovornih razprtji, ki vsakoletno spremljajo proslavo ob državnem kulturnem prazniku, in so vezane na aktualno oblast, se zdi nekoliko ironično, da smo uspeli ideološke in druge delitve vsaj za trenutek preseči zaradi glasbenega nastopa na športnem dogodku. Zato je bržkone najbolj odgovoren režiser in scenograf Miha Krušič, ki je na odru, da bi izpostavil eklektičnost slovenske kulture, združil precej različne glasbene ustvarjalce, med drugim tudi DJ Umeka in ansambel Saše Avsenika. Odsotnost ideoloških tendenc, ki navadno zaznamujejo pripravo tovrstnih slavnostnih dogodkov, je tudi zaradi apolitične narave športnega dogodka ustvarjalcem omogočila pričarati zares povezovalen moment, ki bo bržkone šel v zgodovino.
Lepota te skoraj 8-minutne priredbe, ki se iz svečanega vokalno-orkestralnega aranžmaja postopoma razvije v epsko synth pop himno, se skriva v dejstvu, da je lahko domoljubna skladba preprosto zgolj to – pesem, ki opeva naravne lepote in nas povezuje v ljubezni do domače grude, onstran kakršnegakoli nacionalističnega trkanja po prsih. Ljudje so pod posnetkom zapisali, kako se jim je ježila koža, po telesu so jim potovali mravljinci, v kotičkih oči pa so se jim nabirale solze. Neprikrito sentimentalna skladba jim je dejansko segla v dno duše. Da zadaj ni bilo nikakršne subverzije in je bilo vse iskreno, je v nedavnem intervjuju potrdil tudi vodja zasedbe Laibach Jani Novak.
“Prečudovito, brezčasno, nostalgično in hkrati moderno. Občutek imam, da sem v lahko v letu 1980, 2000 ali pa 2050, govorim slovensko, vsako nedeljo ob 12. uri jém govejo juho in imam slovenski potni list,” je v komentarju pod uradnim videospotom skladbe zapisal uporabnik fotosinet. Naj bo juha goveja ali zelenjavna, nedvomno gre za skladbo, ki bo zaznamovala take in drugačne nedeljske ter druge obrede.
The post Skladba slovenske sprave appeared first on Kulturnikov blog.
Frankfurtski knjižni sejem poteka že od leta 1949 in velja za enega pomembnejših dogodkov mednarodne literarne skupnosti in knjižnega založništva. Frankfurt vsako jesen postane prizorišče intenzivne izmenjave knjižne kulture med državami udeleženkami. Kulturni program na sejmu je posvečen splošni javnosti, medtem ko so številni strokovni dogodki namenjeni srečanjem založnikov iz celega sveta. Poslovni del programa knjižnega sejma je osredotočen predvsem na trgovanje z avtorskimi pravicami, ki avtorjem ter založbam omogoči prodor na tuje trge. Vsako leto je ena izmed sodelujočih držav tudi častna gostja sejma, kar ji prinese dodatno pozornost in možnost izdatnejše predstavitve svoje knjižne produkcije ter krepitve njenega ugleda.
Oktobra 2023 se bo pod sloganom Satovje besed kot častna gostja frankfurtskega sejma predstavila Slovenija. Prvotno naj bi v Frankfurtu gostovala leto predtem, vendar so se zaradi epidemije koronavirusa že napovedana gostovanja zamaknila. Priprave na pomembno priložnost za mednarodno promocijo slovenske literarne kreativnosti so se sicer pričele že leta 2015, s podporo finančnih sredstev Republike Slovenije in Evropske Unije iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Izpostavitev Slovenije na knjižnem sejmu v Frankfurtu je priložnost za krepitev izvoznega potenciala nacionalne knjižne ustvarjalnosti na področju literature in tudi ilustracije, učinki gostovanja pa se lahko kažejo tako v kulturnem, kot v turističnem sektorju.
V duhu priprav na Frankfurt so v slovenskem založniškem prostoru tako vidne spremembe, predvsem v povečanem številu izdanih slovenskih prevodov pri tujih založnikih. Javna agencija za knjigo, krajše JAK, je od 2015 dalje organizirala izobraževanja o založniških mehanizmih, prodaji avtorskih pravic v tujino ter spodbujala mreženja s tujimi založniki in gostovanja slovenskih avtoric in avtorjev v tujini. Aktivno je sofinancirala prevode slovenskih knjižnih del ter organizirala delavnice za prevajalce. Na sejmu običajno namreč nastopajo avtorji, ki so v tuje jezike že prevedeni. Po nekajkratnih menjavah vodstva znotraj strokovne skupine, ki je zadolžena za organizacijo gostovanja na frankfurtskem sejmu, je od junija 2022, poleg Matthiasa Göritza, sokurator slovenske predstavitve Miha Kovač. Slovenija bo v svojem programu med drugim dala poudarek na inovativne pristope pri uvajanju novih tehnologij in uveljavljanju njihovih avtorjev v tujini ter se posvetila temi književnega branja v dobi zaslonov. Eden izmed pomembnih programskih temeljev nacionalne predstavitve pa bo tudi poezija, ki je sicer tržno manj uspešen žanr.
Vsaka država se na knjižnem sejmu v Frankfurtu dobi svoj sejmiščni prostor, ki si ga oblikuje po lastni zasnovi. Jeseni 2022 so bili objavljeni rezultati natečaja za paviljon in stojnico na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu 2023. Zmagovalni predlog je delo Urške in Jureta Sadarja s sodelavcem Martinom Smrekarjem, ki se poigrava s prostorsko vzporednico sloganu slovenske predstavitve. Glavni oblikovni element je namreč modularni sistem knjižnih polic “satovje”. Geometrijski element heksagona, ki satovje določa, je tudi rdeča nit oblikovanja celotnega prostora. Uporabljeni materiali so les, karton in tekstil, ki so izdelani v Sloveniji po principih krožnega gospodarstva. V prostor pa so avtorji projekta umestili tudi premično pohištvo in opreme slovenskih oblikovalcev. Frankfurtski knjižni sejem je namreč priložnost, da se Slovenija predstavi celostno, knjižna produkcija pa je lahko izpostavljena v harmoniji z drugimi kvalitetnimi izdelki in izsledki slovenske arhitekture, oblikovanja, umetnosti in kulture.
Vir fotografije: Projektna mapa 1. nagrade na natečaju za izbiro paviljona in stojnice na mednaordnem knjižnem sejmu v Frankfurtu 2023 (avtorja: Urška in Jure Sadar, sodelavec: Martin Smrekar)
The post Satovje besed appeared first on Kulturnikov blog.
Že dolgo se v slovenskem literarnem prostoru ni zares govorilo o žanru, in priznam, da tudi sama že nekaj časa nisem poprijela za roman z žanrsko oznako. Pa je bilo teh v obdobju zgodnjega najstništva na moji knjižni polici kar precej. Od tistih najbolj nujnih, kot sta Harry Potter ali trilogija romanov Njegova temna tvar, in še pred tem srhljivk, zbranih v seriji Kurja polt, do druščine fantazijskih romanov izpod peresa Tolkiena. Če še malo pobrskam po spominu, najdem zgodbe in romane pionirja znanstvene fantastike Stanislava Lema. Že ta hiter in boren sprehod po mojem srečevanju z žanrsko literaturo pokaže, da vmes ni nobenega dela slovenskega avtorja. Čeprav je od časa bolj ‘aktivnega’ prebiranja žanrske literature minilo že kar nekaj let, pa se mi ob raziskovanju, kaj se dogaja z žanrom v slovenskem literarnem okraju, zdi, da se vse skupaj razvija v zelo počasnem tempu. V zadnjih letih se je sicer razširila popularnost kriminalnega romana, a za to je, vsaj do neke mere, zaslužna televizijska produkcija kriminalk.
Razlog, zakaj se žanru godi tako slabo, lahko najdemo v tem, da se ga še vedno prepogosto meče v koš trivialne literature, ki je lahkotna, popularna in s tem v literarnoumetniškem vrednostnem sistemu manjvredna. To pa je tudi eden izmed krovnih razlogov, da je sodobni slovenski literarni žanr pri nas večinoma kritiško prezrt. V slovenskem prostoru lahko govorimo o žanru tudi s perspektive zgodovine, govorimo lahko o slovenskem zgodovinskem žanru, ki ga vzporejamo z začetkom slovenske literature, pod to opredelitev pa sodijo zvrsti, kot so: ženski roman, planinska povest, kmečka povest, humoristična proza itd. To zgodovinsko podstat bomo tokrat zaobšli in se osredotočili na to, kaj se na območju žanra v slovenski literaturi dogaja v zadnjih letih. Nazadnje se je o žanru resno govorilo na simpoziju o žanrski literaturi pred skoraj desetimi leti, prispevki s simpozija pa so izšli v reviji Literatura (januar/februar 2013). Položaj žanra se znotraj slovenskega literarnega prostora v tem času ni kaj dosti spremenil. Še vedno se ga dojema v luči predsodkov trivialne literature, ki se preprosto ne more bosti s t.i. umetniško literaturo oz. prozo. Odnos avtorjev in bralcev do žanrske literature je mogoče neposredno povezati z značilnostmi slovenskega literarnega prostora nekoč in danes. Zdi se, kot da kakršnakoli povezanost avtorja ali bralca z žanrsko literaturo pri obeh vzbuja nekakšen sram oz. občutek manjvrednosti tako avtorskega kot bralskega potenciala. Na drugi strani pa imamo obdobje postmodernizma, ki je s svojo cinično logiko prekinitve zeitgeista moderne in posredne povezanosti s popularno kulturo, s tem pa tudi ujetosti v lovke kapitalistično potrošniškega družbenega ustroja, prinesel drugačen pogled na žanr. Čas postmodernizma je predvsem zamajal delitev literature na trivialno in kanonizirano oz. na nizko in visoko literaturo, in je začel ta žanr znotraj svoje lastne estetske in idejne logike uporabljati v svoj prid. Romanom, ki žanrske sestavine sprevračajo v postmodernistični maniri, je posvečena monografija z naslovom Zgledno omledno: Trivialno v slovenski postmoderni književnosti Barbare Pregelj iz leta 2007. V raziskavi avtorica pod drobnogled vzame žanre detektivke, kriminalke, vohunskega romana, fantastičnega romana ter ljubezenskega in zgodovinskega romana. Kot ugotavlja, so: »Bistvena določila literature slovenske postmoderne /…/ poleg njene raznolikosti in sinkretičnega povezovanja različnih prvin še vplivi globalizacije: predvsem preko vplivov te tudi v slovenski književnosti pride do dokončnega preseganja nekaterih za slovensko književnost značilnih literarnih stilov in tokov, ki jih je uveljavila predvsem slovenska moderna, pa tudi razvoj avtopoetik in (tudi) estetskega pluralizma ter razmah trivialne in žanrske literature.«
Eden izmed razlogov, da se tokrat spopadam z vprašanjem žanra pri nas, je verjetno ta, da se o tem nikoli nisem zares spraševala in da se je v zadnjih letih povečalo tako zanimanje javnosti kot tudi produkcija kriminalnega romana. K temu je brez dvoma pripomogla TV serija, posneta po prvem romanu Tadeja Goloba Jezero, kjer sledimo kriminalistu Tarasu Birsi. Na zaslonih je že zaživela druga sezona, posneta po romanih Dolina rož in Leninov park. Še pred Golobom se je v svet kriminalnega žanra poglobil Avgust Demšar; to je psevdonim avtorja, ki je prvo kriminalko iz serije primerov višjega kriminalističnega inšpektorja Vrenka z naslovom Olje na platnu izdal leta 2007. Tudi Demšar je lani doživel ekranizacijo prvega, tretjega in drugega romana. Kot je v nedavnem pogovoru Beletrine poudarila Irena Svetek, avtorica psihološkega kriminalnega romana Rdeča kapica, je poleg osnovne zasnove kriminalk, ki je neposredno zvezana s preučevanjem zločinskega primera, pomemben tudi milje, v katerega je kriminalka postavljena. Na tem mestu ne bo nihče zares ustrelil mimo, če bo presodil, da je k uspehu zgoraj izpostavljenih kriminalk vsaj malo prispevalo okolje, v katerem se odvijajo. Pri Tadeju Golobu je to v prvem romanu Gorenjska, pri Avgustu Demšarju Maribor, Irena Svetek pa se potaplja na širše območje Balkana. Vsakdo rad odkriva hibe in stereotipe slovenskih pokrajin, če pa so omadeževane s krvjo zločina, še toliko bolj. Če se Demšar, Svetek in Golob osredotočajo na slovenski in širši balkanski prostor, pa je prvenec Pogodba (nagrajen z modro ptico in nominiran za nagrado kresnik) novinarke in pisateljice Mojce Širok umeščen v mafijsko podtalje Rima. V lani izdanem drugem delu zastavljene trilogije Rim-Ljubljana-Bruselj, naslovljenem Evidenca, avtorica vzporeja Rim in Slovenijo. Prav vsak izmed omenjenih avtorjev pa ni pridobil zgolj zanimanja širše javnosti, temveč tudi kritiške, kar v našem prostoru že lahko predstavlja neke vrste nadgradnjo dojemanja in sprejemanja tega žanra. Nekoliko drugače je z žanroma fantazije in znanstvene fantastike, za katera se zdi, da sta obtičala v samo(ne)zadostnosti svojih svetov.
Pri zasledovanju slovenskega žanra se mora človek, če odštejemo kriminalko, kar malo potruditi. Izmed vseh žanrov je v svoji enigmi še najsvetleje zažarel žanr fantazije s svojimi podžanri, ki me je, kot razkrivam v uvodu, nostalgično vrnil v čas prehoda iz nebogljenega otroštva v zafrustrirano najstništvo. Naj gre za naključje ali ne, se je na Vodnikovi domačiji nedavno odvil podkast O.B.O.D. v živo, in sicer prva epizoda znotraj Meseca fantazije. Ustvarjalci podkasta so v prvem delu gostili prevajalko Kajo Bucik Vavpetič in filmsko kritičarko Sanjo Struna. Osredotočili so se predvsem na definicije in elemente fantazijskega žanra, ki so jih primerjali s tujimi naslovi in avtorji, menda pa bo naslednji del posvečen nedavno objavljenim delom slovenske produkcije.
O.B.O.D. je tudi kanal, na katerem se z žanrom pogovarjajo predvsem onkraj literature ali, kot zapišejo sami: »se pogovarjajo o tem, kaj se novega dogaja v Marvelovem in DC-jevem vesolju, med zunajzemeljskimi bitji, škrati, sociopatskimi morilci, kavboji in pošastmi iz kanalizacije.« Podkast sooblikujejo Mito Gegič, Igor Harb in Aljoša Harlamov.
Pred dobrim mesecem dni so se v svoji 109. epizodi posvetili trem slovenskim romanom fantazijskega in znanstveno fantastičnega žanra, ki po njihovem mnenju izkazujejo premik v kvaliteti tako na zgodbovni kot slogovni ravni. Kot prvega so izpostavili Jakoba Kondo s prvim in drugim delom romana Skrivnost srži (Založba Primus), ki se napaja iz slovenskega mitološkega izročila in epskih bitk. V zgodbi spremljamo vojščaka nekdanje Knežje vojske z imenom Ganej in njegovega prijatelja Jaroslava, ki v duhu maščevanja zasledujeta tri Rdeče čarovnike, ki so prevzeli oblast nad Sončno deželo. Prav tako je pri založbi Primus izšel komični znanstvenofantastični misterij Gospod, ki se je izdajal za Sterzebacha Nika Beseničarja, ki se v humorni maniri poigrava s konceptom potovanja v času. Zgodba romana sledi Američanu Bartu Montgomeryju, ki se nič hudega sluteč po odhodu na stranišče na frankfurtskem letališču znajde v 80. letih prejšnjega stoletja. Edino, kar mu je ostalo v žepu, je iphone, ki v tistem času že sam zase predstavlja znanstveno fantastiko.
Pri založbi Sanje je konec lanskega leta izšel prvenec mlade pisateljice Julije Lukovnjak. Gre za roman, ki nosi naslov Imaginarni svet Edgarja Kaosa. Svet romana je svet Inkramatere, ki mu vladajo čarobna bitja in polbitja in v katerem se znajde petnajstletni fant z imenom Edgar brez spomina in duše. Prav njegovo telo se po obredu združi s pradušo, ki se nato utelesi v črnem zmaju, katerega plamen je edino učinkovito orožje proti razduševalcem.
»Razduševalci so edina bitja na Inkremateri, ki so zmožna tega, kar je do nedavnega zmogla le Smrt – od živečega telesa na silo odtrgati dušo…/…/Smrt je namreč naravno božanstvo, razduševanje pa oblika nenaravne najtemnejše magije, ki se na svetu nikoli ne bi smela pojaviti. Kdor je razdušen, ne umre – razcepljen je na dve ločeni neumrljivi in neživi morilski pošasti. Izpraznjeno delujoče telo je prerojeno v prazneža, iznakaženo smrtonosno truplo, uničena duša pa v krvoduha, demonsko čarobno žival./…/Krivoduhi ponoči napadajo naše prosto gibajoče se duše, ko se te med spanjem osvobodijo telesa. Če jih ubijejo, se zjutraj zbudimo kot prazneži.« (133)
Julija Lukovnjak v romanu vzpostavlja trden in logično koherenten čarobni svet, ki ga pospremi z živimi in slogovno barvitim jezikom, vilinci, čarovniki in nimfami, zgodbi o prepletu dobrega in zla v prostor slovenskega fantazijskega prinaša pridih sveta Bradavičarke in Jordanskega kolidža, a v svojem temelju ostaja samosvoj in izviren.
V zadnjih nekaj letih pa se je na slovenski literarni sceni pojavila revija Supernova, ki jo od leta 2016 izdaja Celjsko literarno društvo. Urednik je Bojan Ekselenski, ki je med drugim tudi avtor več fantazijskih in znanstvenofantastičnih del: prve slovenske sage Vitezi in čarovniki, Magijska akademija Lubiana, ki pripada podžanru »young adult« in zbirke znanstvenofantastičnih in fantazijskih pripovedi To se lahko zgodi tudi vam. Na obrobju ali v podtalju tega žanra pa se je vzpostavil tudi slovenski spletni portal Znanstvena fantastika, posvečen žanrom znanstvene fantastike, fantazije in nadnaravnega horrorja, ki sodijo v polje spekulativne fikcije.
Revija in spletna stran bolj kot v splošno literarno javnost pronicata do bralcev s specifičnim zanimanjem za žanr spekulativne fikcije, a ob tem se vseeno kdaj pa kdaj zgodi, da so dela tega žanra podvržena kritiški obravnavi. Dela spekulativne fikcije, tako domače kot tuje, pod drobnogled največkrat vzame kritik z Radia Študent Domen Mohorič, ki med drugim z daljšimi, bolj teoretskimi oddajami omogoča splošni javnosti poglobljeni vpogled v ta žanr. Že pred leti je Aljoša Harlamov, literarni kritik in urednik Cankarjeve založbe, na čigar meniju se večkrat znajde tako domač kot tuj žanr, v prispevku za omenjeni simpozij o žanrski literaturi opozarjal na mizerno stanje slovenskega žanra, za katerega se splošna javnost ne zanima in je posledično tudi tržno nezanimiv. Večina del predvsem fantazijskega in znanstvenofantastičnega žanra izhaja v samozaložbah, kar pomeni, da je avtor praktično v celoti prepuščen samemu sebi: je sam svoj urednik, sam svoj lektor, sam svoja služba za odnose z javnostmi, kar pa, kot piše Harlamov: »samo še dodatno pripomore k temu, da je kvaliteta slovenskega žanra v panoramskem pogledu zelo šibka. Pogosto gre za generične posnetke hipnih globalnih trendov, kar vztrajno onemogoča vzpostavitev trdnejše slovenske žanrske tradicije in/ali večje inovacije znotraj osnovne žanrske strukture, ali pa za dela na pol poti – ki jim manjka samo nekaj klasičnega uredniškega dela.«
Vse to je pravzaprav posledica delovanja literarne dejavnosti, priklenjene na državne subvencije, avtorji pa marsikaj »proizvajajo« zgolj zaradi ohranitve svojega statusa in pridobivanja štipendij. V takem operativnem svetu pa žanr, predvsem kvaliteten, težko najde pot na površje, ker se v takem sistemu, kot je naš, avtorja žanra ne obravnava kot »pravega«. Tako je pravzaprav težko preko institucij, kot je JAK, pridobiti sredstva, če si kot pisec ali založba na kakršenkoli način povezan z žanrom. Pri tem imamo v mislih predvsem žanr fantazijskega in znanstveno fantastičnega žanra, saj se, kot že omenjeno na začetku prispevka, žanr slovenskega kriminalnega romana v zadnjih letih uveljavlja za vedno bolj priljubljenega, tako pri bralcih kot tudi založnikih. Okolje, ki ga vzpostavljata revija Supernova in spletni portal Znanstvena fantastika z mesečnimi pisateljskimi izzivi, natečaji in s prostorom za objavo in deljenje, za prebujajoča se fantazijski in znanstvenofantastični roman, še kako nujno. To okolje tako piscem kot bralcem omogoča, da lahko v besedi živijo in izživijo vso svojo žanrsko fantazijo, ki čaka na večji posluh uredniške in strokovne literarne srenje.
Naj na tem mestu omenim še slovensko pisateljico Gajo J. Kos, avtorico več serij romanov, ki se uvrščajo med paranormalno romanco, urbano fantazijo in znanstveno fantastiko. Najbolj zanimivo je, da se je avtorica, po vsej verjetnosti spričo zgoraj opisanih okoliščin slovenske literarne produkcije, odločila, da bo romane, sprva v e-obliki in pozneje še v tiskani, izdajala v angleščini in v samozaložbi. Avtorica ima dobro mednarodno prepoznavnost, o tem ne nazadnje priča dejstvo, da se ponaša z nazivom USA Today Bestselling Author.
Sistemska nehranjenost žanra fantazijskega in znanstvenofantastičnega romana kljub vsemu ni spodkopala skupnosti, ki se je v zadnjih letih močno razširila. Da zanimanje za ta žanr obstaja in je še kako prisotno, je očitno že ob obisku knjigarn Mladinske knjige, kjer se police šibijo pod težo tujih žanrskih del. Problem prevodne žanrske literature pri nas pa je podoben problemu izvirno slovenske. Državni mehanizmi, ki subvencionirajo prevode tujih del v slovenščino, žanr preprosto ignorirajo. Neučakanim bralcem je zato lažje seči po originalu, ker slovenskega prevoda verjetno ne bodo dočakali. Če se kot argument proti žanrski literaturi velikokrat izpostavlja nezadostnost bralskega izkustva in s tem posledično njegova manjvrednost, pa pozabljamo, da je to izkustvo kar se da subjektivno. Izkustvo žanra je v nekem smislu že predestinirano, saj ga določajo in opredeljujejo nepogrešljivi elementi, znotraj teh pa je še kako gibljiv. Žanr kriminalke v bralsko izkustvo vnaša napetost in vznemirjenje, ko skupaj s kriminalistom odkrivamo ozadja zločinov, razvozlavamo povezave in si izrisujemo psihološki profil morilca. Fantazija nam ponuja svojevrsten eskapizem v svetove, ki jih drugače nikoli ne bi razumeli, znanstvena fantastika pa nam s prepletom možnega vpogleda v razvoj družbe in tehnologije morda pomaga uzreti današnje moralne in etične zmote.
Kaja Blazinšek
Viri in literatura:
Literatura 259 – 600, januar/februar 2013, letnik XXV
Barbara Pregelj, Zgledno omledno: trivialno v slovenski literaturi, Slavistično društvo Slovenije, 2007
Julija Lukovnjak, Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, Založba Sanje, 2021
https://www.znanstvena-fantastika.si/
https://apparatus.si/oddaja/obod/
https://aljosaharlamov.wordpress.com/
The post Kje si, žanr? appeared first on Kulturnikov blog.
Avtonomna tovarna Rog je s svojo unikatnostjo in udejstvovanjem v širšem slovenskem umetniškem okolju zagotovo predstavljala prostor, ki ga ni mogoče nadomestiti. Najrazličnejši ljudje, ki so v sožitju delovali v prostoru stare tovarne, so ta prostor najmočneje okarakterizirali in iz njega naredili Rog, ki je v naših spominih še kako svež. Od drugih prostorov umetniškega ustvarjanja ga ločuje tudi dejstvo, da je bil skvot, skupnost in socialno kulturno središče. Zaživel je iz ruševin stare tovarne in se z ljudmi, ki so mu dali priložnost, razvil v zatočišče, zaklonišče, dom ali pa samo prijeten prostor za druženje in ustvarjanje.
Njegov čisti začetek beleži leto 1871, ko zemljišče na Trubarjevi, v takratnem Šempeterskem predmestju, kupi Ivan Janesh in na njem zgradi majhno pritlično stavbo, strojarno kož, ki v dveh desetletjih postane dvonadstropna usnjarska delavnica. Ker je bilo takrat naselje značilno nabito z industrijsko dejavnostjo in so v njem od nekdaj prebivali obrtniki vseh vrst, se je bodoča tovarna lepo zlila z okoljem, čeprav se je navzven prilagajala predmestni okolici. Na prelomu v novo stoletje je zgradbo kupil Karel Pollak in jo v vojne namene razširil ter prelevil v proizvodnjo za izdelavo in dobavo vojnih in mornarskih potrebščin, ki so jih po potrebi izvažali v razne evropske države. Do leta 1922 je zunanjo podobo tovarne oblikovala tronadstropna železobetonska konstrukcija, ki je s skeletno nadgradnjo, znano po francoskem inženirju Françoisu Hennebiqueju, predstavljala unikum moderne skeletne fasade v Ljubljani, in še danes izstopa. Do začetka 60-ih let je tovarna prehajala iz rok v roke, dokler se zaradi podržavljanja tovarne usnja Indus vanjo ne naseli na novo ustanovljeno podjetje Rog. Prične pa se tudi proizvodnja legendarnih koles Rog. Današnjo zunanjo podobo tovarne lahko torej pripišemo njenemu povojnemu razvoju, ki ga beleži prav začetek izdelave Rogovih koles. Prezidava in preureditev objektov je namreč potekala ravno v obdobju njenega začetka, v drugem valu pa še leta 1963.
Vodstvo Roga je v začetku 90-ih zaradi logističnih stroškov opustilo proizvodnjo na Trubarjevi in združilo vso proizvodno dejavnost na Letališki cesti, nekdanjo proizvodno zgradbo ob Ljubljanici pa je želelo zaščititi. Industrijski kompleks so ljudje kmalu začeli uporabljati za različna kulturna udejstvovanja in prireditve. Začel se je denacionalizacijski postopek stare tovarne. Na mednarodnem kolokviju Evrokulture Rehabilitacija urbanega območja, ki ga je organiziral Oddelek za urbanizem Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL), so udeleženci predlagali, naj se tovarno zaščiti in nameni javnim in mešanim programom (javno-kulturna namembnost, obrtna in stanovanjska). Poslopje je bilo vpisano v Register nepremične kulturne dediščine (RKD) in opredeljeno kot mestna in urbana dediščina. Proces privatizacije se s tem poglavjem konča, saj tovarno kupi MOL s pogodbo o lizingu pri LB Hipo d. o. o.
Ta ogromna zgradba je bila nato prepuščena sama sebi. Njeno samevanje in propadanje je leto za letom vse bolj jezilo njene sosede, občudovalce, ljudi, ki so zanjo imeli načrte ter tudi tiste, ki so jo kot zgradbo cenili in jo želeli zgolj zaščititi. Zato so leta 2006 prostore zasedli študentke in študenti, umetnice in umetniki, ustvarjalci in aktivisti vseh vrst ter kulturne in družbeno usmerjene skupine predvsem mladih, željnih prostora, ki bi jim nudil možnost brezmejne ustvarjalnosti ali pa le mirno zatočišče. Ti so si za prenovo in prilagoditev tovarniških prostorov, ki so v letih neuporabe postali pravo nasprotje udobju, prizadevali sami. Notranjost so preuredili, prebarvali, opremili in stavbi tako dali nov namen, novo prihodnost. Razvijati so začeli mnoge dejavnosti. Nastali so Socialni center političnih aktivistov, humanistične delavnice, debate, seminarji, performansi, glasbeni dogodki, filmski večeri, plesne predstave, skejt turnirji, ateljeji idr. Pozabljeno tovarno so si tisti, ki so v njej videli uporabno prihodnost, prilastili in iz nje naredili “Avtonomno tovarno Rog” (AT Rog), ki se je tako dobro spominjamo. Prostor, ki je brez obvez ponujal priložnost izražanja in delovanja, je postal stičišče alternative, kreativnosti in druženja ljudi vseh vrst, ozadij in zanimanj, zato se je v njem oblikovala zelo ednistvena skupina, rogovci. Hkrati pa je skupnost AT Rog delovala zelo razpršeno, razčlenjeno in kompleksno, ker celovitega pregleda nad dogajanjem pravzaprav ni imel nihče. Raznovrstnosti res ni manjkalo, saj se je v tovarni trlo tako umetnikov, glasbenikov in perfomerjev, poklicnih ali amaterskih, kot tudi študentov, aktivistov in skejterjev. Če pa to Rogovo unikatnost osvetlimo še z druge strani, lahko v njej uzremo tudi njegovo največjo omejitev, saj ravno zaradi tolikšne razčlenjenosti nikoli ni uspel razviti značilnosti, ki skvotu pomagajo preživeti. Nerešeno vprašanje, kako deliti prostore, in zapleti s sosedi so vedno, bolj ali manj, povzročali težave.
Glavne smeri delovanja AT Rog lahko razvrstimo v pet skupin. Umetniško in kulturno ustvarjanje je zajemalo likovno, sodobno, multimedijsko umetnost, grafitarstvo, kiparstvo, gledališče, cirkus, glasbeno ustvarjanje in podobne dejavnosti. Potem so bile tu športno rekreativne dejavnosti, kot so skejtanje, kung fu in treningi tai chija, silk dancing, pilates ter nogomet in košarka. Prirejali so se družabni in glasbeni dogodki, koncerti in zabave. Prostori so se uporabljali tudi za obrtna in ročna dela, na primer šiviljstvo in popravljanje koles. Prav tako pomembna dejavnost aktivizma pa se je udejanjila predvsem skozi izobraževanje, organiziranje shodov, svetovanja, direktne akcije in neformalne politične organizacije. Pripadnost kateri izmed teh nikakor ni bila nujna; nekateri so si pod okriljem skupinskega dela lažje organizirali svoje lastno delovanje, drugi pa so v Rog hodili zgolj zase ali pa so se šele sčasoma začeli bolj vključevati v skupnost. Umetnica Tatiana Kocmur je svoje delovanje v rogovski skupnosti opisala takole: “Kot študenti smo se s prijatelji pogovarjali o tem, da bi bilo dobro imeti atelje izven Akademije, takšen večji, prostoren. Bolj za eksperimentiranje, bili smo v 3. letniku faksa. Ko smo se začeli o tem pogovarjati, je Marko Šajn rekel, da pozna nekoga v Rogu. Kontaktiral je Mateja Stupico. No, in smo šli en dan v Rog, kjer nas je Matej odpeljal do ateljeja v 3. nadstropju. Bil je ogromen in vanj sem se takoj zaljubila – barvit, stene obarvane z različnimi barvami, bilo je svetlo, kot nekakšna pomlad mi je delovalo. In ja, to je bil začetek. Isti dan smo dobili ključe in začeli pospravljati ter urejati prostor za delo. Na začetku se nisem kaj dosti brigala za skupščine, bila sem bolj outsiderka, željna le svojega prostora za ustvarjanje. Proti koncu svojega delovanja tam in prvega napada pa sem se bolj angažirala in bila del skupščine.”
V Rogu je delovalo okoli 15 stalnih kolektivov, sestavljenih iz 50 posameznikov, ti pa so predstavljali središče širšega kroga sodelujočih, ki je obsegal nekje 100 ljudi in nekaj tisoč občasnih uporabnikov, obiskovalcev in podpornikov. Prostorov v uporabi je bilo nekje 52, ostalo so bili predvsem nevarni ali deloma porušeni objekti. Med najbolj nevarnimi sta bila Galvana, kjer so v času izdelave koles galvanizirali njihove okvirje, in Stavba 21, kjer so bili železni stebri delno okvarjeni in prostori pokriti z azbestno kritino, katere delci so nevarni za vdihavanje. Od urejenih umetniških prostorov je bilo nedvomno največ ateljejev, kar 23, bili pa so bolj zasebne narave, saj je vsak umetnik v njih iskal svoj mirni kotiček za kreativno izražanje. Poleg bolj intimnih kotičkov pa so v Rogu delovali tudi gledališče, koncertna dvorana, glasbeno vadbeni prostor in galerija Kljub Vsemu. Dejaven je bil še Second Home, namenjen samoorganizaciji beguncev, migrantov in azilantov.
“Jaz sem imel to strategijo, da ko sem v Rogu, imam vse odprto, saj nimam ničesar za skrivati, ali nekaj potrebuješ ali si pa tudi turist, ki rabi kakšno informacijo. Sicer mi situacije, ko sem se počutil kot info točka, niso bile najljubše, ampak to je skupnost. Če je komu kaj zmanjkalo, npr. orodje, si je to sposodil in odšel ter prinesel nazaj. Zdaj, ko razmišljam za nazaj, so bili to moji najljubši trenutki v Rogu, ki jih tudi najbolj pogrešam, pretočnost ljudi ter druženje. Težko si predstavljam, da bi bil asocialen, ko bi bil tam, verjetno bi me to tudi hudo motilo,” je svojo izkušnjo delovanja v “zlati dobi” Roga povzel umetnik Tilen Mihelič Kurent.
Poleti leta 2016 so z MOL prišle grožnje o evikciji, zato se je oblikovalo gibanje “Ohranimo Tovarno Rog”, ki je poskus evikcije uspešno zaustavilo. Vsaj v primeru “prvega napada”. Osem pripadnikov tovarne je kmalu za tem vložilo tožbo proti MOL zaradi kršitve posestniških pravic uporabnikov Roga; trdili so namreč, da imajo glede na svojo 10-letno aktivnost v tovarni pravico do posedovanja prostorov. Sodišče je v odgovor izdalo začasno sodno odredbo v prid uveljavitve posestniškega varstva za uporabnike AT Rog, saj so privatne varnostne službe ob poskusu evikcije uporabile prekomerno silo. S tem so se rogovci začasno zavarovali pred nenapovedanimi vstopi in začetkom rušenja tovarne. MOL je v odgovor sprožil civilno odškodninsko tožbo proti rogovcem in jo dobil. Šest od osmih uporabnikov, ki so se pritožili, je moralo Rog zapustiti, saj je bil poskus dokazovanja, da še vedno uporabljajo rogovske prostore, neuspešen. Vse to je po več bitkah privedlo do končnega udarca 19. januarja 2021, ko se je po petih letih boja proti izgubi doma, ateljejev, premoženja in živali na cesti znašlo veliko število uporabnikov Roga. MOL je pričel z obljubljenim rušenjem. Evikcijo so zaradi nasilnosti rogovcev spremljali policisti, ki jih je za pomoč prosila varnostna služba MOL. Nenaden in pretresljiv dogodek je sprožil vrsto odmevnih prostestov zaradi neodobravanja dejanj občine, kar pa je med rogovci in njihovimi podporniki na eni strani ter oblastjo na drugi še poglobilo prepad.
Takole se procesa evikcije spominja Tilen, ki je opažal medijsko zavajanje:
“Med vsemi stvarmi sem prinesel s sabo še nedelujoč hladilnik in pralni stroj, ki sta bila postavljena pred vhodom v glavno stavbo. Zraven sta stala še dva kipa, nekaj stvari so mi sicer vzeli že sproti. Oni pa so spravili hladilnik in pralni stroj kasneje na Povšetovo. Isti dan sva šla z Desotom po njegove stvari in on je mislil, da ima tam pečko, tudi napisal je, da jo ima. Pustili so vse peči do zadnjega. Potem pa vidiva, kako so vse stvari, ki jih nisem uspel rešit, začeli metat dol, tudi kipe od prijateljice. Ohranili so nedelujoči pralni stroj in hladilnik in v članku napisali, da je šlo za zapakirane gospodinjske aparate. Pustili so samo tiste stvari, v katerih so videli potencialni zaslužek.”
Izjemno pomemben element Roga je bil njegova tovarniška arhitekturna podoba, ki je vse od leta 2006 reševala prostorsko problematiko mnogih umetnic in umetnikov. Nudila je res veliko zapuščenih prostorov, ki so bili primerni za projekte kakršnih koli razsežnosti. Prostornost je bila ključna za Cirkusarno, ki je služila kot vadbeni prostor različnih cirkuških in sorodnih veščin, prav tako pa tudi kot gledališče. Dober primer sta še skejterska skupnost, ki si je v Rogu postavila svoj skejt park, in grafitna umetnost, ki krasi njegovo notranjost in zunanjost. Od drugih galerijskih prostorov se je Rog vsekakor ločil po tem, da nad njegovim delovanjem nihče ni imel celostnega pregleda in moči, in drži tudi, da sta prav ti okoliščini nehierarhičnosti in enakopravnosti privabili toliko ljudi. Rog je bil na svojevrsten način zmožen kohezivnega povezovanja umetnikov in omogočal je prostor tistim, ki so si ga želeli. Predvsem je bila to izvrstna priložnost za mlajše umetnike, ki so si komaj začeli utirati pot na sceno. S tem Rog odpira diskusijo o svobodnejših umetniških prostorih, ki niso odvisni od nadzora države in občine, kar pa pod vprašaj postavi delovanje kritikov, kuratorjev, galeristov in muzealcev. Lahko ga razumemo kot poskus vzpostavitve alternativnega prostora, ki je namenjen zgolj umetnikovi želji po izražanju. Umetnikova edina obveza, če je želel svoj atelje obdržati, je bila torej njegova lastna samoiniciativa. Uporaba in oskrba ateljeja je bila za umetnikovo dobro nujna, ni pa obstajalo nobeno pravilo, ki bi umetnika zavezovalo k časovno pogojenemu številu produkcij. Tudi ob vstopu ni bilo potrebe po kakršnemkoli dokazovanju umetniške dejavnosti, ni bilo razpisov ali zahtev po portfoliju; če si suvereno povedal, da želiš biti v Rogu, si tam tudi bil. Velja pa opozoriti na to, da kljub lahki dostopnosti in finančni neodvisnosti spet ni bilo tako preprosto priti do prostora. “Čeprav je bilo zastonj, je bilo veliko drugega dela, zaradi katerega so ljudje tudi odšli. To ni tako, da kar prideš, pa imaš vse na razpolago. Velike procedure so bile, in preden si začel ustvarjati, si moral dati to skozi. To je pomenilo veliko discipline, kar je zelo dobro izkusiti. Definitivno pa je bilo zastonj, če si ubogi študent, si to lahko celo privoščiš,” je o začetkih v Rogu še povedala Tatiana.
AT Rog bo kot primer industrijske kulturne dediščine, s svojo bogato zgodovino, mnogimi lastniki in kot prostor enega najbolj znanih in vplivnih umetniških gibanj v Sloveniji živel za vedno. Ostal bo znan po vztrajnosti svojih rogovcev, ki so se zanj borili do zadnjega dneva delovanja, in po sožitju umetnikov, kar je pri nas pravi unikum. O tem, kaj se bo v prihodnosti dogajalo z njim, lahko samo ugibamo, nedvomno pa se bo do njegovega zadnjega diha zanj bojevalo mnogo ljudi.
Zala Kramperšek
Ilustracije: Lana Požlep
The post Rog, od kolesa do slovesa appeared first on Kulturnikov blog.
Oči so zarošene, para se kondenzira pod masko in rine naravnost v zrkla, oči so utrujene, nenehno gledanje v sploščene podobe ljudi, ki se pretakajo v domače pisarne prek zooma in drugih konferenčnih orodij, terja svoj davek. Čas je za poslušanje.
Da je glasbena sfera na Slovenskem, podobno kot drugod, zaradi zaprtja fizičnih prostorov njenega pojavljanja utrpela veliko škodo, je dobro znano. Koncerte se je skušalo nadomestiti s koncerti od doma in raznimi spletnimi prenosi. A tako kot se slika lahko splošči, se lahko tudi zvok. Čas je za poslušanje plošč.
Glasbena produkcija v lokalnem okolju je tudi letos prinesla precej novosti. Naj omenimo le nekaj morda manj opaženih, a nič manj zanimivih, tako, za pokušino.
Pri ljubljanski podzemni založbi ŠOP so objavljali kot zmešani. Samo letos naštejemo dvajset novih plošč v spletnih izdajah. Toplo priporočamo poslušalski sprehod po njihovih raznolikih zvočnih prostorih in štimungah.
Založba Klopotec ni prav nič zaostajala. Letos so izdali več krasnih plošč v žanru, ki ga nekoliko široko imenujejo »jazz«. Plošče je mogoče dobiti tudi na fizičnih nosilcih, nekatere pa so opremljene celo s prav finimi knjižicami. V posluh predlagamo tudi njihovo serijo podcastov; v zadnjem najdemo pogovor s tolkalcem Galom Furlanom.
Skladateljica Brina Jež Brezavšček je pri ediciji Društva slovenskih skladateljev objavila ploščo Ponotranjene razsežnosti.
Bobnar in elektrofonik Jaka Berger je že tekom spomladanske izvedbe splošne karantene v pogovoru z Luko Zagoričnikom za portal Centralala govoril o svojem doživljanju aktualnih razmer. Povedal je, da se ukvarja z novimi albumi. Od takrat je pri svoji spletni založbi Zvočni prepihi objavil sedem plošč.
Opozorimo naj tudi na delo dr. Primoža Trdana, sodelavca 3. programa Radia Slovenija – programa Ars. Trdan že vrsto let urednikuje in vodi radijsko oddajo Arsov art atelje, v kateri se posveča novim, radiofonskim in elektroakustičnim glasbam. Leta 2019 je doktoriral z disertacijo »Slovenska elektroakustična glasba in zvočna umetnost«, letos pa ta obsežen korpus znanja prenaša v radijski cikel »Oscilacije«. Prve tri oddaje je mogoče poslušati tule, še nekaj pa se jih ima zvrstiti do konca leta, zato velja spremljati Arsov art atelje. Obenem pa v branje predlagamo intervju s Trdanom za Centralala.
The post Za poslušat. appeared first on Kulturnikov blog.
Letos bi veljalo obeležiti deseto obletnico smrti kiparke, slikarke, ilustratorke, lutkarice in filmske maskerke Mare Kralj (1909–2010).
O avtorici si lahko seveda na hitro preberemo v vsevedni Wikipedii, ali pa, še bolje, poslušamo posnetek predstavitev in predavanj, ki so jih lani pripravile mag. Olga Paulič, dr. Vesna Koželj Oblak, Petra Platner, Mojca Slana, Meta Hvaliček, Marjana Rančič in Breda Levec za cikel Znamenite Slovenke pri Slovenski matici.
Spomnimo naj tudi, da se na Kulturniku nahaja Iskalnik po zbranih digitaliziranih podatkih o umetnicah in umetnikih – Kulturnikove podatkovne zbirke >>>
The post Obletnica smrti umetnice Mare Kralj appeared first on Kulturnikov blog.
Na Kulturniku že celo leto spremljamo napore umetništva in kulturništva, da bi preživelo kljub korona-ukrepom in prepuščenosti ekonomskemu hiranju. Opazujemo poskuse kulturnih institucij, da bi kar se da tekoče nadaljevale s svojim delom, četudi so morale zapreti vrata svojih prostorov. Vse je šlo na splet. Toda to ni tako trivialna poteza.
Kaj torej za kulturo in umetnost pomeni selitev vsebin in dogodkov na splet? Kako se spreminjata javnost in javno, kako pogled in posluh, kako prostor? Ali je bila scena pripravljena na nenaden prehod iz fizičnega v virtualni prostor, ki so ga izzvali koronski ukrepi? Kaj je in kaj bi lahko bilo?
Da bi se približali odgovorom, smo povabili vrsto umtnic in umetnikov ter premišljevalk in premišljevalcev sodobnosti, ki so prispevali svoje video-kolumne na teme, kot so e-knjige in bralna kultura, digitalni arhivi, film na spletu, koncerti od doma, spletne galerije, vpliv globalnega kapitalističnega sistema in digitalne dobe na umetnost in kulturo v dobi korone … Nastala je video serijalka NALOŽ!
Vsak dan ena video-kolumna. Od 7. decembra do pričakovanega, a neznanega datuma konca. Kolumniste izbira za vas in nas Nina Dragičević.
Celoten nabor kolumn in kolumnistov najdete na spletni strani serijalke NALOŽ!
Tule pa je prvi prispevek, intervju z dr. Marino Gržinič (ZRC SAZU):
The post NALOŽ! Kulturnikova video-serijalka o transformacijah družbe in kulture v digitalni dobi appeared first on Kulturnikov blog.
Glede na to, da se danes, morda bolj kot nekoč, sprašujemo, kako je z umetnostjo v dobi zaprth kulturnih institucij, in kontempliramo o podobi umetnosti na internetu, se velja spomniti spletne umetnosti, ki je, kot nakazuje že ime, spletno platformo uporabila ne za odlagališče, pač pa za potencialni material in vsebino umetnosti. Spletna umetnost oziroma net art ima relativno dolgo zgodovino (na hitro si o njej lahko preberemo na Wikipedii, kakopak) in očitno tudi nenehno aktualnost. Četudi je klikanje že zdavnaj prenehalo biti zanimivo početje in se je preobrazilo v vsakdanjo nujnost, neizogibno povezano z delom, po novem tudi s sodelovanjem staršev v izobraževalnih procesih, in je zato morda predlog, da preklikajmo še kaj, neprimeren, naj vendarle opozorimo na nekaj “velikih imen” na področju internetnih umetnosti:
Joan Heemskerk in Dirk Paesmans alias JODI >>>
Seveda pa ne smemo spregledati dogajanja na področju spletne umetnosti v lokalnem okolju. Spomnimo naj torej na delo Vuka Čosića, Hommage Mondrianu v avtorstvu Tea Spillerja, mnoge projekte Igorja Štromajerja in Jake Železnika ter na delo ekipe okrog spletnega zina Kimoto Timota.
V tistih vse manj redkih trenutkih, ko se nam zdi, da nam internet predvsem para živce, se velja spomniti, da iz njega izhajajo izjemno zanimiva umetniška gibanja. Sicer pa prav gotovo ni internet tisti, ki spravlja v norost, morda pa je kaj drugega:
Grafit v bližini ljubljanske železniške postaje. Vir: blog Around the World in 365 Days
The post Spletne umetnosti appeared first on Kulturnikov blog.
Če smo že govorili o knjigah: Na Javni agenciji za knjigo RS predpisujejo najnižje avtorske honorarje, ki jih morajo izplačati založniki, izbrani na razpisih in pozivih agencije, ki imajo z agencijo sklenjeno pogodbo o sofinanciranju. Najnižji honorar za eno avtorsko polo (pribl. 16 strani) izvirnega literarnega teksta je v Sloveniji 365 eur. Za avtorsko polo prevoda naj bi prevajalec ali prevajalka dobila najmanj 282 eur. Medtem je bil neki belgijski tekmovalni golob, da, golob, menda prodan za 1.600.000 eur. Sklep je na dlani: bolje golob v roki kot pa knjiga … kjerkoli?
Mary Wollstonecraft (1759–1797) je bila angleška pisateljica, filozofinja in borka za pravice žensk. Mati feminizma, ji pogosto pravijo. Skrajni čas je bil, da se ji rojstni London posveti, mar ne? No, in se je. Angažirali so angleško kiparko Maggi Hambling in ji postavili spomenik. Da za to delo niso angažirali kiparja, pač pa kiparko, je v družbi, kakršna je, samo po sebi vedno znova izjemen dosežek. Toda zgodba se ne konča pri tem. Skulptura sicer ni izrecna upodobitev Wollstonecraft, predstavljala naj bi vse ženske. A kljub temu je povzročila – internet pa omogočil – izbruh feminističnih kritik. Zakaj morajo biti skulpture žensk vedno upodobitve golih žensk? Zakaj morajo vedno imeti tako tipično perfektne poteze? Dajmo, slecimo Kolumba, nenazadnje pa tudi Prešerna iz tistih slojev plaht.
Naslednje leto bo 110. obletnica rojstva virtuozinje na tereminu Clare Rockmore. Letos, ko sta na delu pandemija in zapiranje javnega življenja, večkrat slišimo, da v ospredje prihajajo zvoki “narave” in živali, ki so uzurpirale prostor, ki ga je najprej uzurpiral človek. A morda je zdaj tudi čas, da se obrnemo k nekoliko nevsakdanjim zvočnim konstruktom. Recimo, k zvokom teremina. Ta instrument je bil izumljen pred 100 leti, navdušil javnosti in nato bil poslan v pozabo. Kulturna redakcija hiše BBC se ga zdaj spominja v prav finem preglednem članku. Spomnimo tudi, da je v tukajšnjem prostoru pred leti deloval Theremidi Orchestra, ki je bil ustanovljen po zaključku tridnevne delavnice izdelovanja teremin in theremidi fizičnih vmesnikov na Ljudmili. Zasedbo so sestavljali: Ida Hiršenfelder, Dare Pejić, Tina Dolinšek, Robertina Šebjanič, Saša Spačal, Dušan Zidar, Luka Frelih, Tilen Sepič, Simon Bergoč, Borut Savski, Isac Petruzzi, Ian Soroka in Matic Urbanija.
The post Novice iz sveta kulture in umetnosti appeared first on Kulturnikov blog.
Zdi se, da se nam želi na vse pretege približati prepričanje, da so knjige skrajno nepomembne za človekov kulturni razvoj, bralna kultura prav tako, pismenost prav tako. O tem je med drugim nedavno tega razmišljala tudi pesnica Nataša Velikonja za spletni časopis Društva slovenskih pisateljev Vrabec anarhist. Medtem ko so knjigarne zaprte, pa vendarle nekje, v temnih kotih, pod temnimi vrati in nasploh stran od velikih luči nastajajo izjemna literarna dela. Naj torej opozorimo le na nekaj, res le na nekaj novejših literarnih pridobitev v tem prostoru:
Letos smo dobili novo knjigo pesnice Maje Vidmar Pojavi (LUD Literatura), pri isti založbi pa je svoje pesmi izdal tudi Peter Semolič. Pri LUD Šerpa sta objavila pesnika Dejan Koban in Tone Škerjanc. Da je pesnik Iztok Osojnik jako prolifičen avtor, verjetno ni treba poudarjati (a pravkar smo). Letos je objavil ne eno, ampak dve novi pesniški zbirki: Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije (Hiša poezije) in Maraton puhlosti in nesmislov (Polica Dubova). Mimogrede, med bralci v Sloveniji, in že teh je relativno malo, je še najmanj tistih, ki posegajo po poeziji. Predlog je seveda naslednji: včasih je še kako smiselno biti v manjšini.
Založba ŠKUC je poskrbela za prvi evropski knjižni prevod pesmi afroameriške feministične in lezbične avtorice Pat Parker v prevodu Nataše Velikonja ter pesniško biografijo Arthurja Rimbauda, katerega pesmi je prevedel Brane Mozetič, knjigo pa sestavil Matjaž Lunaček.
Medtem je Sara Virk prevedla za založbo Litera romaneskni prvenec argentinske pisateljice Samante Schweblin Varna razdalja, Luna J. Šribar pa je pri isti založbi izdala kratkoprozni prvenec Konstrukt d. b. o. (Litera).
Založba Goga se je v zadnjih mesecih posvetila objavi prevodnih del: roman In njegovo ime bo Maejolijn van Heemstra je izšel v prevodu Staše Pavlovič, roman Pajtima Statovca Moj mačkon Jugoslavija pa je prevedla Julija Potrč Šavli.
Na področju družbenih teorij, sociologije in filozofije se je prav tako zgodilo več, kot bi lahko zaobjeli v eni kratki objavi. Franček Drenovec je za Založbo *cf. brskal po marksizmu in nas razveselil s knjigo V skritem raju kapitalizma. S knjigo Ideologija in ideološki aparati države, ki je v prevodu legendarne Zoje Skušek izšla že leta 2018, se je oktobra proslavljalo rojstni dan Louisa Althusserja (in aktualnost same knjige). Študija Dejana Aubrehta Tesnoba, dolgčas in obup prav tako ni nova, izšla je leta 2013 pri založbi Analecta, a se zdi, da na aktualnosti res ni izgubila. Kakorkoli že, čaka nas tudi še kar nekaj knjig iz založbe Studia Humanitatis.
Spomnimo naj seveda tudi na to, da se da mnoge knjige ne le kupiti, pač pa tudi izposoditi. Temu je namenjena spletna knjižnica Biblos.
The post Novi literarni zakladi appeared first on Kulturnikov blog.
Nekaj novic iz sveta umetnosti:
Journal of Cultural Heritage je objavil članek Pascala Cotteja, ki je skoraj petnajst let razvijal novo tehnološko metodo za analizo slik. Ugotovil je, da se pod Mona Liso skriva marsikaj, kar je očesu nevidnega. Članek je dostopen tule, povzetek o avtorjevem procesu in ugovitvah pa je objavljen tule. Nas pa zanima, kaj bi pokazala takšna skeniranja slik, nastalih na Slovenskem. Recimo, ali bi slika Saše ŠantelaKoncil slovenske glasbe (1936) utegnila razkriti, oh, kaj pa vemo, kakšno skladateljico? Ne, a?
V ZDA so septembra podelili televizijske Emmyje, v Sloveniji pa v teh dneh filmske Vesne. Pa Nobelovo nagrado pesnici Louise Glück, tokrat brez Handke fiaskov. Pričakuje pa se še raglasitev prejemnice ali prejemnika Jenkove nagrade, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Nominiranke in nominiranci so: Jana Putrle Srdić – Oko očesu vrana (Center za Slovensko Književnost, 2020), Maja Vidmar – Pojavi (LUD Literatura/Prišleki, 2020), Lucija Stupica – Točke izginjanja (LUD Literatura/Prišleki, 2019), Uroš Zupan – Sanjska knjiga (Cankarjeva založba, 2020), Brane Mozetič – Sanje v drugem jeziku (ŠKUC/Lambda, 2018).
Na plan je prišlo na stotine homoerotičnih risb angleškega slikarja Duncana Granta (1885–1978), člana skupine Bloomsbury. Risbe so nastale v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja, nato pa v diskretnosti predane avtorjevemu prijatelju Edwardu Le Basu. In tako dalje, dokler niso, kljub pogoosti usodi homoseksualnih umetniških del, ki je uničenje, pristale pod nekega gledališkega oblikovalca. Ta jih je privlekel iz klozeta. Človek ne more, da se ne bi vprašal, kaj vse se skriva v omarah na Slovenskem.
Duncan Grant in njegov ljubimec, ekonomist John Maynard Keynes.
Vir: Wikipedia
Oktobra se, tako kot vsak mesec, zgodi vse. Oktobra leta 1876 se je, poroča Kamra, rodila Meta Baš, slovenska amaterska gledališka igralka. Prav tako oktobra je izšla naslednja številka Slovenke: glasila Slovenske protifašistične ženske zveze za Primorsko, v katerem najdemo ugotovitev, strnjeno v en sam članek: Naše žene čakajo velike naloge. Obenem pa je oktober tudi mesec rojstva Margaret Thatcher, zato raje ne nadaljujmo.
Vir: dLib.si, Slovenka (oktober 1944), letnik 2, številka 7a
New York je v pričakovanju razkritja kipa Meduze na mestu, kjer je bilo sojenje tistemu nadlegovalcu žensk Harveyu Weinsteinu. Kot je to značilno za sodobno razumevanje feminističnih gest v glavnem toku, dela ni ustvarila kiparka. Avtor je Luciano Garbati. Feministična aktivistka Wagatwe Wanjuki je ob tem zapisala:
The post Sicer pa … appeared first on Kulturnikov blog.
Krasno leto, ni kaj. Tudi za kulturne in umetniške festivale. Festivalska forma spodbuja masovno združevanje ljudi, potem pa, na, konec združevanj in druženj. Vpliv koronavirusne pandemije na festivale v Sloveniji ni majhen. Kaotične razmere tega časa se povsem razjasnijo v Culture.si festivalski infografiki, ki spremlja količino in datumsko razporeditev obsežnega števila festivalov.
Za začetek: če smo jih lani detektirali okrog 200, smo jih letos zagrabili skoraj 50 manj. Poleg tega gre opaziti datumske prerazporeditve. Puf, trije festivalski meseci odpadejo. Sledi jesenska zgostitev, hitenje kulturniških producentk in producentov, da bi čimveč, kaj čimveč, vse stlačili v jesenske mesece, porabili tista sredstva, pa če se svet sesuje, da bi le nekako zagotovili vsem deležnikom, in teh ni malo, pričakovane honorarje.
Takole je to videti:
Leta 2019:
Leta 2020:
Toda, še enkrat, ne gre le za prestavljanja – in smart organizacijske manevre tipa prerazporejanje festivalske zgoščenosti na celoletne dogodkovne platforme –, ampak za dobesedno izpad festivalov. Jih je bilo preveč? Ne. Je kulture in kulturnikov lahko preveč? Ne.
Poglejmo si še, kaj se je zgodilo festivalom na posameznih področjih. Izpostavimo naj zlasti nove, vizualne in intermedijske umetnosti. Nikdar jih ni bilo absolutno mnogo.
Leta 2019:
Leta 2020:
Manj festivalov in krajši festivali. Pač manj. Ampak manj ni več. Ne v kulturi. Samo manj je.
Na področju glasbe:
Zaznali smo upad za vsaj 30 uveljavljenih festivalov. 30. Trideset. TRIDESET.
Leta 2019:
Leta 2020:
To ni nepomembno in o tem je bilo že ogromno napisanega še pred tole pandemijo. O tem so pisali v mednarodni reviji za urbanistiko Cities (2019), raziskovali v globalni raziskavi The Power of Live (2019) in o tem razmišljali v knjigah Coughing and Clapping: Investigating Audience Experience (Routledge, 2016), The Future of Live Music (Bloomsbury, 2020) in drugod. Sori, Spotify, tega se ne da zamenjati s streamom muzike.
A videti je, da kljub neskončnim omejitvam, ki veljajo za kulturo, ne pa tudi za vsa druga združevanja ljudi, festivalneži nadaljujejo svoje delo. Do konca se ima zgoditi, upajmo, še kar nekaj glasbenih, gledaliških, filmskih, novomedijskih in drugih festivalov. Katerih, ugotovite z lahkotnim klikanjem po infografiki.
The post Festivali – Kaj je že to? appeared first on Kulturnikov blog.
Kot je že dobro znano, je 5. junija na ulicah Washingtona, ki vodijo k Beli hiši, nastal mural Black Lives Matter. Umetniško delo, ki ga je naročila županja Muriel Bowser, je v vsej svoji veličini dobilo ogromno pozornosti. Opazilo ga je celo občinstvo v vesolju.
Toda ta vizualni spektakel je morda del problema, ki ga gibanje Black Lives Matter naslavlja. Še isti dan so v izjavi za javnost zapisali, da je ta mural »performativna distrakcija od resničnih sprememb politik.« Omenjeni mural preimenuje ulico, izpusti pa imena, konkretne ljudi, ki so bili umorjeni v policijskem nasilju – to so George Floyd, Breonna Taylor, Tony McDade, Dreasjon Reed, Jeffery Price, D’Quan Young, Marqueese Alston, Terrence Sterling, Ralphael Briscoe in mnogi drugi, obenem pa izpušča zahteve gibanja. Tule si preberite celotno izjavo za javnost.Časopis Guardian je medtem sestavil spletno zbirko protirasističnih Black Lives Matter umetniških del, ki so nastala na ulicah New Yorka.
The post Black Lives Matter umetnost appeared first on Kulturnikov blog.
Pomen kulturnega in kreativnega sektorja v družbi in gospodarstvu je edinstven. Zmogljivosti arhitekture, oblikovanja, glasbe, filma, gledališča, literature, medijev, kulturne dediščine in drugih dejavnosti, ki jih prištevamo v kulturni in kreativni sektor, so pomembne za razvoj družbe in gospodarstva ter so nepogrešljiv člen pri soočanju z ekološkimi, tehnološkimi ter drugimi razvojnimi in družbenimi izzivi.
Zato je v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani 4. junija 2020 v organizaciji Centra za kreativnost potekala diskusija »Pomen kreativnega sektorja ter njegov položaj v času epidemije«, na kateri so sodelovali dr. Nika Murovec in dr. Damjan Kavaš iz Inštituta za ekonomska raziskovanja, dr. Barbara Predan, predavateljica na ALUO, ter Anja Zorko iz Centra za kreativnost, okroglo mizo je moderirala Meta Štular. Na dogodku so predstavili tudi dve izjemno pomembni raziskavi: Statistična analiza KKS 2008–2017 in Kulturno-kreativni imperativ.
Prva raziskava, Statistična analiza stanja kulturnega in kreativnega sektorja v Sloveniji 2008–2017, je zajela 35.212 posameznikov, delujočih v kreativnih poklicih, in 24.062 registriranih organizacijskih enot na področju dejavnosti v KKS. Študija ponuja osnovni vpogled v obseg sektorja in njegove potenciale ter predstavlja osnovo za nadaljnje raziskave in priporočila za oblikovanje politik na področju KKS, ki bodo vzpodbujale razvoj sektorja, ustrezno javno podporo ter financiranje. Brošura Kulturno-kreativni imperativ predstavlja pregled ključnih ugotovitev in interpretacijo njihovega pomena za kulturni in kreativni sektor, v njej pa najdemo tudi priporočila za razvoj politik na področju KKS.
The post Kreativni sektor v času epidemije appeared first on Kulturnikov blog.
Ko je vse odpovedano in vse zaprto, kaj nam preostane? Ulica in svetovni splet. Bog ne daj, da bi crknil … internet! Čez noč so se ustvarjalci, kulturni producenti in ustanove po celem svetu znašli na istem. Sprva so svoje občinstvo na spletu lahko založili le s tistim, kar so že imeli in znali delati, nato pa so nekateri začeli razvijati tudi nove vsebine. Slovenska kultura še nikoli ni imela take konkurence kot v času pandemije.
Morda bo kdo kdaj res analiziral, kakšne taktike so naše umetnice in umetniki ter kulturniki in kulturnice ubrali v izrednih razmerah, ki so postavile na glavo vse načrte in rutine. Kaj vse so ponudili svojemu občinstvu? So ga dosegli, se z njim povezali ali ga celo razširili? Jih bodo financerji za odgovorno ravnanje nagradili ali vsaj potrepljali po ramenih? Ali pa jih izpolnjuje že pregovorno zadoščenje, da so za ljudi naredili nekaj dobrega? Nič od tega ne bo v tem zapisu, le nekaj vtisov.
Dejstvo je, da smo bili zasuti s spletnimi povezavami. Kulturnik je popisoval ponudbo, seznami so impresivni! Na spletu so se znašle ure in ure brezplačnih arhivskih posnetkov, filmov ter na stotine mikrodogodkov, ki so se odvijali v živo. Človek se vpraša, zakaj? Znana so pričevanja, da v težkih trenutkih pesem zaleže bolj kot kruh. So bili torej umetnice in umetniki ter kulturniki in kulturnice v času korona virusa nepogrešljivi komunalni delavci za dvig morale delovnega ljudstva, da se to ne bo phalo le s tujerodnimi proizvodi?
Prva vtisa: prevladuje pojmovanje umetnosti in kulture kot popestritve življenja v brezizhodnem labirintu neoliberalizma. In da spontana ponudba spletnih vsebin enostavno odraža raven (ne)obstoječih strategij in znanj uporabe spleta v posameznih kulturnih organizacijah.
Razumljivo, da zabavni ustvarjalci zabavajo še naprej. A v navalu navdiha in navdušenja nad novoodkritim poslanstvom se jim je pridružila tudi »obilica karanteniranih, ki izkorišča možnost za pet minut slave. Iz podstrešij so izvlekli kitare in frajtonarice, da nam pod korona pretvezo igrajo in prepevajo. Celo novi predsednik vlade rima in sklada. In potem nam to še podarja!« Tomaž Grom, glasbenik in umetniški vodja Zavoda Sploh, je z bralci e-časopisa Centralala delil še druge bridke pomisleke o smislu ustvarjanja v času koronakrize. Njihova rubrika (Samo)iniciative (samo)zaposlenih je dragocen vpogled v antropologijo ustvarjalcev »med štirimi stenami«. Ob bok bi jim postavila kratkočasne intervjujčke z umetniki Spoznaj umetnico / umetnika, ki jih je v tem času začela pripravljati Umetnostna galerija Maribor in ki se lepo podajo poslanstvu institucije, obenem pa bralcu prinesejo nekaj novega onkraj promocijskega lajnanja. Tretji vtis: umetnost ni nikomur nič dolžna, kultura pa.
Četrti vtis je, da je bil koronačas tudi čas za introspekcijo in da smo lahko hvaležni vsem tistim ustvarjalcem, kulturnim menedžerjem in producentom, ki so z nami javno delili svoje debate, izsledke in razmišljanja prek videokonferenc. Taki sta bili Pandemija skozi lokalno glasbeno sceno Radia Študent in Muzeji v času koronavirusa v režiji Skupnosti muzejev Slovenije in ICOM Slovenija. Slednja je prinesla celo rezultate ankete o trenutnem stanju v slovenskem muzealstvu.
Toda … Kje pa se je odvijala in kje leži večina tega bogastva slovenskih spletnih vsebin? I, na Zoomu, YouTubeu, Facebooku, Vimeu in tako naprej. Ne le, da bo vsaka javna kulturna institucija v bodoče enostavno morala znati proizvajati lastne multimedijske vsebine in jih oddajati prek družbenih omrežij, kjer se zadržuje del njihovega občinstva, poskrbeti bo morala tudi za tiste, ki nas/jih tam ni!
Nekaj svetlih zgledov za distribucijo spletnih vsebin pod lastnimi, nadzorovanimi pogoji na nacionalni ravni že imamo. Repozitorij Mrežni muzej sedaj gosti tudi kurirano spletno razstavo Virusni portreti ali pa kratko vodstvo kustosa Marka Jenka po Mušičevi razstavi Obsojeni na upanje – Risbe iz Dachaua v Moderni galeriji. Dobro se je izkazala tudi Baza slovenskega filma, ki se je s filmskimi ustvarjalci dogovorila za brezplačno tedensko ponudbo slovenskih filmov, Arnesova tehnična ekipa pa je bila pri roki, ko je naval na film v spomin na preminulega Petra Musevskega presegel vsa pričakovanja. Se sploh zavedamo, kakšno družbeno premoženje je Arnes?! Upamo, da bodo v njihovih e-učilnicah pristali tudi simpatični, poučni klipi mariborskega Muzeja narodne osvoboditve.
The post Alenka Pirman: KORONA IN KLIC DOLŽNOSTI appeared first on Kulturnikov blog.
Več napovedi za naprej, zdaj in nazaj pa na Kulturnikovem zbirniku dogodkov.
The post Kultura, ki jo lahko izkusite skoraj v živo appeared first on Kulturnikov blog.
Ali tudi vi begate z ene spletne strani na drugo in med goščavo vsebin iščete tisto pravo? No, zato na enem mestu zbiramo pregled kulturno-umetniškega dogajanja v Sloveniji v času karantene.
Izbirate lahko med različnimi sekcijami, seznam pa, tudi z vašo pomočjo, vztrajno dopolnjujemo. Lahko se sprehodite po virtualnih galerijah, poslušate literarne večere, si ogledate gledališke predstave, filme, poslušate muziko in si sposojate ali celo brezplačno naložite knjige.
Za pregled raznolikega in dinamičnega dogajanja na kulturno-umetniškem področju, kliknite na to povezavo.
Če veste za kulturne in umetniške vsebine, ki jih nismo vključili, nas o tem, prosimo, obvestite na urednik@kulturnik.si.
Vse dobro vam želi,
Kulturnik
The post Kulturnik sedaj tudi v Karantena special ediciji. appeared first on Kulturnikov blog.
Op. uredništva: stran je bila ažurirana novembra 2020.
The post Družba appeared first on Kulturnikov blog.
Op. uredništva: stran je bila ažurirana novembra 2020.
The post Glasba appeared first on Kulturnikov blog.
The post Podcast in radio appeared first on Kulturnikov blog.
Op. uredništva: stran je bila ažurirana novembra 2020.
The post Muzeji appeared first on Kulturnikov blog.
Op. uredništva: stran je bila ažurirana novembra 2020.
The post Galerije appeared first on Kulturnikov blog.
Op. uredništva: ažurirano novembra 2020.
The post Film appeared first on Kulturnikov blog.
The post Knjiga appeared first on Kulturnikov blog.
Op. uredništva: nekatere institucije so bile s seznama umaknjene, saj so ukinile dostop do vsebin, ki so bile dostopne v času prvega vala epidemije.
The post Gledališče, opera, ples appeared first on Kulturnikov blog.
Na letošnjem Kulturnem bazarju, največjem nacionalnem strokovnem usposabljanju na področju kulturno-umetnostne vzgoje, ki bo potekal 9. aprila 2020 v ljubljanskem Cankarjevem domu pod motom »Enaki v različnosti«, se predstavljata tudi Kulturnik.si, portal Ministrstva za kulturo in društva Ljudmila, namenjen orientaciji po kulturi in umetnosti, ter Culture.si, spletni kulturno-umetniški informator v angleščini, enciklopedija producentov, prizorišč in festivalov v Sloveniji.
Program, pravijo organizatorji Kulturnega bazarja, predstavlja različne načine, kako z medresorskim sodelovanjem krepiti zavest o pomenu kakovostne kulturno-umetnostne vzgoje ter spodbuditi številna kreativna partnerstva, ki pripomorejo k inovativnejšemu učnemu okolju, spodbujajo kreativno mišljenje, socialno vključenost in krepijo družbene veščine.
Ko bosta Kulturnik in Culture.si na bazarju razvila svoje infografike in razkošne pahljače kulturniških barv, bodo obiskovalci in obiskovalke želeli oziroma želele vse – nebeško modro za literaturo in morsko modro za multidisciplinarne umetnosti, opečnato rjavkasto za ples in zamolklo zeleno za film, črno, sivkasto melahholično, vse. Skratka, enaki in različni. Vabljeni in vabljene!
The post Kulturni bazar 2020 appeared first on Kulturnikov blog.
V dneh okrog kulturnega praznika naši lutkarji razpenjajo mrežo v liniji Dunaj – Nürnberg – Edinburg.
Peter Kus s predstavo Ponočnjaki hiti z grdoglasnimi inštrumenti-lutkami in fascinantnimi animacijami iz premiere v Lutkovnem gledališču Maribor v Dschungel teater na Dunaju, kjer bo kar sedem uprizoritev produkcije Zavoda Kuskus v koprodukciji z obema gledališčema.
Čarovnik barv, po besedilu Arnolda Lobela v slikanici, je stopil v lutkovno-gledališko dimenzijo v režiji Morane Dolenc in v likovni podobi Marijane Jelić, saj so se v Lutkovnem gledališču Maribor povezali z zagrebško lutkarsko organizacijo LOFT. Od 7. do 9. februarja se je predstavljal na festivalu Panoptikum v Nürnbergu.
Renaud Herbin, fasciniran nad miniaturnimi lutkami pionirja slovenskega lutkarstva Milana Klemenčiča v depoju Lutkovnega gledališča Ljubljana, je intermedijsko preinterpretiral njegovo predstavo iz leta 1936 Sovji grad. Misterji sove, slovensko-francoska koprodukcija, ki je bila premierno uprizorjena na svetovnem festivalu lutk v Charleville-Mézièresu, se zdaj predstavlja na festivalu Manipulate na Škotskem. Tako se prebija Brexit, s pogonom kulture!
Sicer pa lahko lutkovnim gostovanjem po svetu sledite na portalu Culture.si:
The post Kam so šli lutkarji? appeared first on Kulturnikov blog.
V središče Ljubljane, na Poljansko cesto 11, se je lanskega decembra naselila striparna Stripolis, projekt Zavoda Stripolis in njegovega spiritus movensa Izarja Lunačka. Pri Kulturniku čestitamo, ker smo tudi sami stripovski norci; če pa bi še ne bili, bi pa to nadvse radi postali, kajti strip je fajn.
Stripolis deluje kot stripovska knjigarnica, kot atelje in kot prireditveni prostor, ob sobotnih dnevih pa pod taktirko Ane Duša vodijo otroški program. Poleg njihovega konstantnega razvijanja stripovske kulture preko vsakoletnega Festival Tinta smo sedaj tako znova dobili še eno stabilno točko stripovsega razvajanja.
Strip ni, kot se rado govori za film, resničnejši od resnice. Morda je njeno nezavedno, gotovo pa zna to nezavedno dobro narisati.
Veseli nas, da Stripolis uporablja Kulturnik, in sicer kar Kulturnikovo Vložišče, vaš najhitrejši, najenostavnejši in najbrezplačnejši način za doseganje imperativa, imenovanega promocija.
Če bi želeli, da se najave vaših kulturnih dogodkov in/ali novice prikazujejo širnemu spletnemu občinstvu tako rekoč sami od sebe, se nam oglasite na urednik@kulturnik.si.
The post Kultura na spletu appeared first on Kulturnikov blog.
Med okrog 140 kulturnimi in umetniškimi festivali v Sloveniji je kar 20 filmskih, ki pokrivajo domala vsa interesna področja. Če pogledamo zgolj prvo polovico leta, lahko vidimo, da sta leto sicer začela koroški Outdoor Film Festival v Mežici in Festival evropskega in mediteranskega filmav Piranu, nato pa se filmska kultura v naslednjih mesecih s festivalsko intenziviteto vrti le v Ljubljani.
Konec februarja bo Festival gorniškega filma, ki ga pripravlja Društvo za gorniško kulturo, gosti pa Cankarjev dom. Slednji je producent marčevskega eminentnega, že 21. Festivala dokumentarnega filma (FDF). V aprilu nas čaka mlajša, sedemletna Kurja polt, ki bo prikazovala »kulte, klasike in žanrske odpadnike« v Slovenski kinoteki in Kinodvoru.
Maja bo zatišje, zato pa nas bo začetek junija povlekel na zgodnje morje s filmskimi druženji na festivalu Kino Otok.
Več o filmsko-festivalskem dogajanju v Sloveniji si oglejte na infografiki Festivals in Slovenia:
Na portalu Culture.si nam je semantični MediaWiki omogočil tudi hitro gradnjo zanimive preglednice filmskih festivalov širom sveta, ki so gostili slovenski film – in sicer v več kot petdesetih državah, od Albanije do Uzbekistana.
The post Filmski festivali appeared first on Kulturnikov blog.
Pred leti sem za spletni glasbeni medij Odzven (takrat še kot zunanji sodelavec, danes sem tam urednik) v rubriki Mnenja priobčil mnenjski sestavek Odzven radia[1]. Leta 2011, ko sem spisal ta miselni prispevek, sem opravljal funkcijo glasbenega urednika na Radiu Študent, katerega sodelavec sem še vedno, vmes pa sem nekaj let deloval tudi v okrilju 3. programa Radia Slovenija – Programa ARS. Sestavek se že v samem naslovu obregne ob negotovo aktualnost radijskega medija ob pojavu interneta, novih tehnologij, formatov, distribucijskih mrež in načinov poslušanja. Odzven v naslovu ni mišljen kot moment, skozi katerega bo radio odzvenel v eter in za vselej utihnil, temveč kot njegov zmanjšan domet v medijski krajini, obenem pa cilja na njegovo ujetost v lastno formo, sheme in mreže ter poslušalske navade. Ob razmišljanju o vmesjih med ustaljenimi radijskimi formati, razpetimi med formo nacionalnih in regijskih radijskih postaj, komercialnih radijskih postaj, manjšinskih radijev, piratskih postaj, community in študentskega radia na eni strani in umetniških praks, zbranih v polju radio arta, vpetega v širše rastoče polje zvočnih umetnosti v sodobni umetnosti, se mi je zapisalo tudi tole:
»Radijska prezenca je minljiva v mediju zvoka, hipna je, razkrajajoča, s tem pa še toliko bolj podvržena zakoreninjenim pravilom in formam, ki naj bi poskrbele za to, da funkcionira. Vendar doseže danes ta glas vedno manj ljudi, še posebej mladih ljudi, pa tudi ostale zgolj oplazi, ne dosti drugače kot mimobežni šum. V tem pogledu so pričujoča razmišljanja in zven mojega glasu zven svojstvene nemoči. Če se v medij umeščaš skozi svoj glas, ki se kljub večglasju večinoma pravzaprav oglaša v monotonosti enoglasja, mu moramo vrniti njegovo mesenost v obliki Artaudovega krika in s tem ustvariti zarezo v transmisiji, vzpostaviti šum ali tišino, skozi katero se bo radio morda vendarle na novo vzpostavil …,« še malce prej pa tudi : »Se morda ravno skozi umestitev tišine v eter (ne kot prekinitev signala) z Adornom poimenovana ‘regresija poslušanja’ spremeni v aktivno, angažirano držo?«
Na eni strani imamo pretežno uniformirano podobo različnih tipov radijskih postaj z ustaljenimi načini podajanja informacij in različnih vsebin, vpetih v državno in kapitalsko logiko reguliranja, podeljevanja in ohranjanja oddajnih frekvenc z redkimi izjemami (piratski radio, deloma tudi community radio in študentske radijske postaje, ki jim je pri nas deloma blizu Radio Študent). Na drugi strani pa imamo mrežo bolj kot ne pretežno začasnih in agilnih iniciativ, ki radijski medij premišljujejo, ga skušajo spremeniti, ustvariti drugačne radijske prostore, razplastiti signal, zvene in šume, generirati nove vsebine in forme ter osvajati nove, tudi fizične prostore. Radio v radijski umetnosti ni zgolj medij, lahko je objekt, instalacija, koncept, večsmerna komunikacija, začasni prostor, cona, skupnost (in/ali njeno opolnomočenje), voice of the voiceless – sound of the soundless, umetniško delo, gverila, aktivizem, politična akcija, intervencija in umetniška razstava (za razliko od komercialnih radiev, ki so po tej analogiji preko svojega prevladujočega oglaševalskega prostora svojstveno razstavišče, sejmišče)[2]. Če smo v prvi sferi opletali s pojmom regulacije, je ne smemo zanemariti tudi v drugem polju. Tudi tu so začasne frekvence regulirane, produkcija pa je seveda regulirana skozi mehanizme sofinanciranja regionalnih, državnih in širših (denimo evropskih) kulturno-političnih mehanizmov (podobno večkrat velja za t.i. manjšinske radijske postaje ali vključitev manjšinskih glasov in tematik v ustaljene radijske sheme). Vzpostavljanje šuma, krika ali tišine je v pričujočem sestavku odprto polje razmisleka, vdora in razčlenjevanja že obstoječega in hkrati poizkus premisleka svojstvene nemoči ob uniformiranosti v obeh poljih ter osmislitvi signala v skrajno zasičeni krajini frekvenc, vsebin in novih formatov. Če je polje radijske umetnosti mnogo bolj agilno in odprto, raziskovalno v razbijanju ustaljenih radijskih form in žanrov, načinov produkcije, komuniciranja, umeščenosti in pršenja radijskega signala, pa je kljub porastu v zadnjih treh desetletjih večinoma ohranil ali zgolj nadgradil ideje in forme, ki so se pojavljale že v rosnih časih medija. Obenem ostaja večinoma zaprt v umetniških krogih, njegovi potencialno subverzivni pristopi torej odzvenevajo v majhnih skupnostih brez večjih učinkov na dominanten radijski diskurz, ki ostaja pretežno enak že od štiridesetih let prejšnjega stoletja.
V to vmesje se je že v tistem času prikradla digitalna krajina distribucije in prezentacije informacij, zgodb, glasbe…, ki danes prednjači v podobi streaming servisov in internetnih medijev, med njimi tudi radijskih (pri tem velja opomniti, da je danes seveda tudi tradicionalna radijska shema vpeta v polje digitalne distribucije in ni več odvisna zgolj od lastnega odmerjenega frekvenčnega dosega). Vanje je intenzivno vstopil format podcasta, ki se je formiral že zgodaj v prvem desetletju novega milenija in dopolnil, ozvočil blogosfero. Vase je inkorporiral vse pristope, ki smo jih lahko v preteklosti spremljali preko piratskih radijskih postaj, community in študentskega radia, ter večinoma opustil ohole načine prezentacije (izborni govor in ustaljeni načini nagovarjanja poslušalstva, visoko kakovost snemanja vsebin in predvajanja signala, vso ‘težko’ tehnologijo in specializiran kader, ki poganja celoten sistem, od tehnikov, snemalcev, novinarjev, špikerjev, moderatorjev, urednikov…). Zadevo je peljal izven uniformiranega načina naslavljanja poslušalcev v polje izrazito osebnega mnenjskega diskurza, ki se lepo vtke v sodobni milje inflacije mnenj in osebnih doživljanj, obenem pa ohranil tudi vsebinsko bolj drzne in kritične formate. Danes so podcasti vsebinsko široko razvejani, vpeti v polje tako do-it-yourself mehanizmov kot korporativnih medijev, v katerih najde mesto tudi cel kup obskurnih vsebin in vsebin, ki niso bile del dominantnega medijskega diskurza, tudi tistih iz radikalnih političnih polov in onih, ki jih danes dominantni medijski diskurz umešča v polje postfaktičnosti in fake news. Dostopnost interneta in platform ter produkcijskih sredstev in tehnologij (računalnik, mikrofon, ustrezna programska oprema za obdelovanje posnetkov in internet) za ustvarjanje tovrstnih vsebin so radikalno razširile in ‘demokratizirale’ medijski prostor in način distribucij tovrstnih vsebin (streaming servisi, platforme, kot je soundcloud, spletne strani ala 4chan, socialna omrežja in legalne ter ilegalne strani za izmenjavo in pretok vsebin). Ta odprtost seveda generira morje šuma, iz katerega se nato izlušči hierarhija najbolj poslušanih vsebin, ki jih narekuje moč platforme, vidnost in slišnost (moč promocije), sistem zvezdništva, ciljne skupine, demografija…, skratka, mehanizmi, ki poganjajo tudi tradicionalne medije. Slednji so se priključili sistemu podcasta, tako radijski kot tradicionalni tiskani mediji, založniki … S tem skušajo nagovoriti novega, mlajšega, sodobnega odjemalca, pri tem pa prečijo ali nadgrajujejo svojo ustaljeno formo arhiviranja etrskih vsebin. Te so bile prej del internega arhiva, stalno ali začasno dostopnega arhiva na spletu, del naročniškega sistema itd…. Na ta način skuša tradicionalni radio stopati vštric s sodobnostjo in ojačati svojo prezenco na internetu, obenem pa se udinja sodobni logiki izbire in dostopnosti vsebin (on demand). Slednja, po mojem mnenju, prednjači pred mobilnostjo, ki jo zahteva sodobna mobilna tehnologija (predpona iz besede podcast se direktno navezuje na danes že pokojni Applov ipod). Nenazadnje je radio preko prenosnega tranzistorja in avto-radia že dolgo mobilen. Po drugi strani si s tem, paradoksalno, spodkopava lastno pozicijo, pozicijo ekskluzivnosti vsebin, njihove hipnosti, občasne spontanosti in enkratnosti, naključnosti v odnosu do poslušalca (večinoma se podcast lahko prenese kot zvočna datoteka, se shrani in posluša kadarkoli) in na širši ravni bistvene efemernosti, ki je vtkana v sami zvočnosti medija. Morda ni naključje, da so danes v polju sodobne umetnosti (s tem tudi v polju glasbe in zvočne umetnosti) bolj iskane efemerne, prehodne, tranzitorne, časovno trajajoče prakse, ki ustvarjajo enkratnost, začasni prostor in ambient ter ponujajo ‘potapljajoče’ izkušnje.
Če je podcast vnesel zarezo v obstoječo radijsko krajino, pa ni uspel razbiti, spremeniti njenih ustaljenih form. Pričakovanja industrije glede novih formatov so se tekom let izjalovila. Vendar je podcast s svojim prihodom in uveljavitvijo kljub vsemu prinesel tradicionalni radijski krajini bistveno in potencialno koristno sporočilo. Razbil je tipičen mit o ‘fantomski’ radiofoničnosti in mit o vedno krajšem attention spanu, tisti grozeče kratki pozornosti, ki naj bi jo poslušalstvo namenjalo razbiranju informacij, mit o preproščini govorice in redukciji zahtevnosti vsebin. Morda tu leži prostor za repozicioniranje radia, ki je že danes svojstven radiopod, hibrid. Preko rehabilitacije teh form bi morda iz ozadnjega šuma spet izraziteje stopil v središče našega slušnega polja.
[1] http://www.sigic.si/odzven-radia.html
[2] V našem prostoru se z radio artom najbolj konsistentno ukvarja radioCona: www.radiocona.si
Luka Zagoričnik, glasbeni urednik, kritik, novinar, esejist, založnik, organizator koncertov in kurator, že več kot dvajset let izredno dejaven v domačem glasbenem prostoru, svoja udejstvovanja pa vpenja tudi v mednarodne vode. Aktivno sodeluje tako pri raznih tiskanih medijih (revije, časopisi, tedniki in različne publikacije, tudi knjige), spletnih medijih, na radiu in televiziji.
Kot glasbeni kritik piše za revijo Muska, Mladino, Delo, Radio Študent, Odzven, Program ARS in RTV Slovenija. Polje njegovega delovanja je široko in se vpenja tako v raznolike sfere popularne glasbe kot v polje jazza, improvizirane glasbe, sodobne klasične glasbe. Opazen je tudi njegov prispevek na področju uveljavljanja ter refleksije sodobnih, novih glasbenih in zvočnih praks, kot so zvočne instalacije, zvočna umetnost in audiovizualna umetnost, ki obstajajo na križiščih sodobnih umetniških praks in glasbe.
The post Luka T. Zagoričnik: RADIOPOD appeared first on Kulturnikov blog.
Med brskanjem po Kulturnikovih podatkovnih zbirkah, ki združujejo približno 30 izbranih strokovnih spletnih virov (podatkovne zbirke, spletna mesta, portali, arhivi), smo ugotovili, da je letos 150 od objave Rahele, izvirne novelice Luize Pesjak (1828-1898).
Delo je bilo objavljeno leta 1870 v letopisu Matice Slovenske, ki ga hrani NUK, a je dostopno tudi prek portala digitaliziranih del dLib. Izvirno novelico Rahela najdete na strani 128.
Prijetno branje vam želimo.
The post DIGITALNI ODTIS LITERARNE ZGODOVINE: novela Luize Pesjak appeared first on Kulturnikov blog.
Gledati naprej ne pomeni prav dosti, če ne obstaja referenčni okvir za opaženo. Na Culture.si najdete interaktivno infografiko, ki predstavlja podatke o EU financiranju kulture, filma in avdiovizualnih medijev. Podatki zajemajo obdobje 2000-2018 in pokažejo, da je bilo v teh devetnajstih letih 220 organizacij v Sloveniji vpetih v 925 projektov evropskih dimenzij.
Vir: Culture.si
Več o projektu najdete na Culture.si, kjer lahko tudi poklikate po infografiki, filtrirate po umetniških kategorijah in ugotovite, katere organizacije s področja kulture so v teh projektih sodelovale.
The post INTERAKTIVNA INFOGRAFIKA: EU financiranje kulture appeared first on Kulturnikov blog.
Tadej Pogačar se med 10. januarjem in 29. februarjem predstavlja v dunajski galeriji Stock z razstavo CODE:RED.
V New Yorku poteka Winter JazzFest, na katerem bo 17. januarja nastopil pianist Marko Črnčec, skupaj z vokalistom Jonathanom Hoardom.
Baletni ansambel Slovenskega narodnega gledališča Maribor gostuje v neposredni bližini: 18. januarja bodo nastopili v teatru Nuovo Giovanni da Udine, 21. januarja pa v teatru Comunale di Modena. Obakrat bodo izvedli balet Giselle skladatelja Adolpha Adama in v koreografiji Rafaela Avnikjana.
Pianistka Kaja Draksler se bo predstavila na džezerjem dobro znanem prizorišču Bimhuis v Amsterdamu.
Če ste slučajno (ali pač namerno) v Hong Kongu, vas utegne zanimati koncert skupine Laibach v Chan Shu Kui City Hall.
Več o gostovanjih slovenskega umetništva najdete v zbirniku na Culture.si.
The post UMETNIŠKA GOSTOVANJA V JANUARJU appeared first on Kulturnikov blog.
Le grand novost letošnjega leta na Kulturniku je Vložišče – stran, na kateri lahko dogodke vnašate ročno.
Kot pogosto poudarimo, Kulturnik sicer deluje po principu strojnega črpanja. To pomeni, da dogodke najde prek t. i. RSS feeda ali koledarja in jih lahko direktno prikaže (s tem pa jih promovira) na portalu, kar organizatorjem in producentom na področju kulture prihrani dodatno ročno delo.
Vendar pa se včasih zgodi, da organizacija (društvo, zavod, prizorišče) bodisi nima spletnega ali urejenega strojno berljivega formata za dogodke in/ali novice bodisi dogodke prireja le redkokdaj. Takrat še kako prav pride možnost ročnega vnosa. In ta storitev je zdaj na Kulturniku dostopna, izrazito enostavna ter, seveda, brezplačna.
Postopek je res sila enostaven: kliknete na povezavo, vpišete svoj email naslov, ga potrdite v nabiralniku in pričnete z vnašanjem.
Za pomoč in vprašanja smo vam, kot vedno, na voljo na urednik@kulturnik.si.
The post KULTURNIKOVO VLOŽIŠČE appeared first on Kulturnikov blog.
Mednarodna iniciativa, ki jo sestavljajo Mednarodna komisija za akustiko (International Commission for Acoustics), Evropsko združenje za akustiko (European Acoustics Association), Ameriško društvo za akustiko ( Acoustical Society of America, Mednarodni inštitut za akustike in vibracije (International Institute of Acoustics and Vibration) ter Mednarodni inštitut za nadzor hrupa (International Institute of Noise Control Engineering) je konec 2019 najavila, da bo leto 2020 Mednarodno leto zvoka. Prek mnoštva dogodkov, prispevkov in diskusij želi iniciativa letos poudariti pomembnost zvoka in z njim povezanih znanosti ter tehnologij. V ta namen so postavili tudi novo spletno mesto sound2020.
Otvoritveni ceremonial se ima zgoditi 31. januarja na pariški Sorboni. Isti dan načrtujejo tudi ‘zvočni sprehod’. Spomnimo naj, da se v Sloveniji z zvočnimi sprehodi ukvarja umetnica Irena Pivka. Več o njenih projektih si lahko preberete na njenem spletnem mestu.
Omenimo naj še, da v sklopu Mednarodnega leta zvoka poteka tudi mednarodno tekmovanje za osnovnošolke in osnovnošolce, srednješolke in srednješolce. Če ste v stiku s šolami, jim lahko posredujete povezavo do informacij o tem natečaju.
Kaj se v naslednjih tednih dogaja na področju zvočnih umetnosti v Sloveniji, pa lahko izveste na Kulturniku, seveda.
The post 2020 V ZNAMENJU OBRAVNAVANJA ZVOKA V DRUŽBI appeared first on Kulturnikov blog.
Morda se zdi, da se napori in skrbi umetnice ali umetnika končajo, ko je delo objavljeno, predstavljeno, ko torej pride v javni prostor. Še posebej, če za svoje delo celo dobi dostojno plačilo. Pravzaprav pa je tako, da se skrbi – ki s samim ustvarjanjem nimajo prav nobene zveze – takrat šele pričnejo. Reče se jim: čakanje na recenzije oziroma kritike.
Umetništvu in tudi javnosti, ki ne uspe spremljati te obsežne kulturne produkcije, pride nasproti kritiška stroka. Tule je le nekaj utrinkov iz kritiškega prostora v zadnjem tednu: Diana Pungeršič je za revijo Sodobnost recenzirala esejistično zbirko Boštjana Narata Podaja v prazno; Vid Lendar se je za Dnevnik sprehodil skozi razstavo Pygmalion v Jakopičevi galeriji; Miša Gams je za MMC obravnavala Paradiž, drugo pesniško zbirko Petre Bauman; Klara Drnovšek Solina je za portal Kriterij.si pisala o performansu Jana RozmanaMEMEMEME; Tine Vučko se je za revijo NovaMuska odpravil na tretji koncert Modrega abonmaja Orkestra Slovenske filharmonije; v Filmskem kotičku so si ogledali film The Irishman, v katerem glavne vloge zasedajo Robert DeNiro, Al Pacino in Joe Pesci. Upamo, da bo tudi slednjim trem dodatna recenzija vsaj malo pomagala pri podaljševanju statusa samozaposlenega v kulturi.
Kritike oziroma recenzije se, seveda, kopičijo na Kulturniku.
Če vašega najljubšega kritiškega portala še nimamo med viri, a bi si želeli, da bi ga imeli, nam to lahko sporočite na urednik@kulturnik.si.
The post KRITIŠTVO: gonilna sila za ozaveščanje o kulturnem dogajanju appeared first on Kulturnikov blog.
Na portalu Culture.si se je v desetih letih nabral zajeten arhiv podatkov o gostovanjih in številnih vabilih našim ustvarjalcem na mednarodne festivale. Na spisku več kot šestdesetih plesnih festivalov vidimo ducat plesnih festivalov na Hrvaškem, na katerih so gostovali plesne umetnice in umetniki iz Slovenije: povezave z dinamično zagrebško plesno sceno so očitno v razmahu, nekaj plesnih festivalov pa je tudi v Dalmaciji. Seveda pa so tukaj tudi druge, bolj oddaljene destinacije: producenta Flota in PTL sta poslala plesni tandem Žigan Krajnčan–Gašper Kunšek s predstavo Alien Express tako v Brazilijo kot v Kamerun. Zasledovalci sreče (EnKnapGroup in NTO) so gostovali ne le v desetih evropskih mestih, ampak tudi na festivalih v Hong Kongu in na Japonskem. Edward Clug je z deli Stabat Mater & Posvetitev pomladi gostoval na festivalu Cervantino v Guanajuato v Mehiki.
Seveda plešemo v mednarodnem prostoru tudi prav zdaj in v prihodnje. V decembru 2019 se Matija Ferlin predstavlja v Varaždinu, v januarju 2020 pa v Kataniji nastopa Milan Tomašik. Medtem ko je en del baletnega ansambla SNG Maribor prejšnji teden v londonskem Coliseumu dvakrat predstavil Radio & Juliet koreografa Edwarda Cluga, je drugi del ekipe SNG Maribor, v sodelovanju z Gledališčem Koper, v Hrvaškem narodnem gledališču v Varaždinu izvedel koreografijo Gaja ŽmavcaPeter in volk.
Naj vas opozorimo na gostovanje dveh perspektivnih koreografij, Ane Cvelfar in Kaje Vajdetič, na festivalu Jerusalem International Dance Week v Plesnem centru Macha Shalema v Jeruzalemu. Gostovanje je finančno podprlo Veleposlaništvo RS v Tel Avivu. Avtoricama želimo uspešno delo.
The post mednarodni fokus: PLESNI FESTIVALI PO SVETU appeared first on Kulturnikov blog.
S 1. decembrom se je v ljubljanskem Cankarjevem domu zaključil 35. Slovenski knjižni sejem, obenem pa je ob koncu preteklega meseca država znižala davek na knjige. Knjižna nebesa. Toda: kot navaja Andrej Blatnik v Dnevnikovem komentarju, si leposlovje bralci v polovici primerov izposodimo v knjižnici. Le štiri odstotke knjig kupimo v knjigarnah. Sejem tako morda deluje kot kataloška knjižna razstava.
Organizatorji so se letos, ob jubileju, sicer pohvalili z milijon prodanimi knjigami; če pa pomislimo, da je v 35. letih sejem obiskalo okrog 700.000 obiskovalcev in obiskovalk, dobimo na obiskovalca oziroma obiskovalko knjigo in pol. Da, res, je, kot kaže raziskava “Knjiga in bralci”: v Sloveniji je 50 odstotkov nebralcev.
35. Slovenski knjižni sejem je letos predstavil okrog 200 novih literarnih izdaj in ponudil okrog 300 dogodkov. Morda bi veljalo še vedno in znova in znova vendarle razmisliti o opomniku, ki ga je v lanskem letu podala pesnica in založnica Anja Golob: sodelovanje na Slovenskem knjižnem sejmu si mnoge založbe finančno težko privoščijo, stojnica namreč stane okrog 1300 evrov. Tako smo letos, denimo, pogrešali Aleph, založbo, ki nam kot po tekočem traku poklanja Jenkove nagrajence in nagrajenke.
Slovenski knjižni sejem ima seveda poleg širnega občinstva tudi precej medijske pozornosti, ki pa se z najrazličnejših koncev steka na Kulturnik. Tako si lahko na enem mestu preberete, kaj vse se je dogajalo letos, kakšni so bili komentarji, katere teme so bile odprte na vsakem izmed več sejemskih odrov itn.
The post Knjige v vsako hišo: Zaključil se je 35. Slovenski knjižni sejem appeared first on Kulturnikov blog.
Eurostatova publikacija Culture Statistics – Edition 2019 poroča, da uporabniki interneta med aktivno populacijo (16–74 let) v Sloveniji še vedno presegajo povprečje Evropske unije na področju rabe interneta za namene konzumiranja nekaterih segmentov kulture. Če se ustavimo le pri podatkih o rabi interneta za poslušanje glasbe (radio, streaming): povprečje za območje EU je 56 %, v Sloveniji pa 64 %.
V publikaciji prištevajo med kulturo tudi igranje igric, kar nam ni povsem jasno, a vendarle, rečemo lahko, da v Sloveniji internet za igranje igric uporablja 7 odstotnih točk manj uporabnikov interneta kot v celotni EU. Sklep je lahko naslednji: Princip Kruha in iger! očitno v Sloveniji ne deluje – morda bi deloval princip: Kruha! –, gotovo pa dostopnost glasbe, kar omogoča internet, v tem prostoru igra pomembno vlogo. Več statističnih podatkov o infomacijski družbi najdete na spletnih straneh Eurostata, pa tudi na Statističnem uradu RS.
Vir: Eurostat
The post ALI RAČUNALNIŠKE IGRICE RES DVIGAJO RAVEN KONZUMIRANJA KULTURE? appeared first on Kulturnikov blog.
Leto 2019 odhaja z izkupičkom 187 festivalov; od tega jih je bilo kar 70 glasbenih, 22 filmskih, 12 literarnih. Koledarsko “arhitekturo” je izrisal Culture.si.
Še vedno je največja gostota festivalov v poletnih mesecih, od sredine junija do sredine septembra, od tega največ glasbenih, daleč najmanj pa literarnih. Literarni festivali so tudi sicer daleč najredkeje zastopani v celokupni slovenski festivalski zgodbi, in če pomislimo, da so odrasli Slovenci – po podatkih raziskave “Spretnosti odraslih PIAAC 2016”, največje mednarodne raziskave o stanju in uporabi kompetenc odraslih med 16. in 65. letom – pod povprečjem držav OECD v besedilnih spretnostih ter pri reševanju nalog v zahtevnih tehnoloških oziroma digitalnih okoljih, da ima vsak četrti odrasli v Sloveniji manjše besedilne in matematične spretnosti ter spretnosti reševanja problemov in težko razume celo preprosta besedila, več kot 400.000 odraslih pa dosega komaj spodnji prag spretnosti, nadalje, da ima enak delež prebivalcev Slovenije težave tudi z matematično pismenostjo in da se je Slovenija med vsemi sodelujočimi evropskimi državami znašla skoraj na dnu, v družbi s Španijo in Grčijo, potem je morda čas za razmislek (tudi) o morebitnih korelacijah med temi podatki in gostoto literarnih festivalov.
Pozor, na Kulturniku smo začeli zbirati datume, zidake za infografike 2020: U3 in BIO premoščata skok v 2020, v januarju se priključijo Bobri, BUMfest in Festival evropskega in mediteranskega filma. Rast festivalov lahko spremljate na interaktivni infografiki Festivali v Sloveniji na Culture.si, prav tako tudi v pregledu dogodkov na Kulturniku.
V kolikor veste za festival, ki ga v podatkovnih bazah še nimamo, vas vabimo, da nas o tem obvestite na urednik@kulturnik.si, mi pa držimo pesti za nove edicije festivalov.
The post PRIHAJAJO NOVE EDICIJE FESTIVALOV appeared first on Kulturnikov blog.
Avgusta in septembra 2019 je v sklopu tekmovanja-maratona Spoznaj sodobno umetnost, ki sta ga izvedli ruski muzej sodobne umetnosti Garaž (Moskva) in Wikimedia RU, potekalo intenzivno pisanje člankov o mednarodnih institucijah, ki se ukvarjajo s sodobno umetnostjo. Največ člankov je napisal rusko-švicarski kemik Roman Balabin (Univerza v Heidelbergu, Univerza v Göttingenu), prav on pa je napisal tudi 11 člankov o organizacijah v Sloveniji, med njimi Mednarodni grafični likovni center v Ljubljani, Umetnostna galerija Maribor, Multimedijski center Kibla, Mestna galerija Nova Gorica in Galerija Murska Sobota. Avtor se je za vir informacij najpogosteje naslanjal na Culture.si, ki ima v bazi več kot 250 člankov o področju vizualnih umetnosti.
Srečanje Ustvarjalne gmajne, gibanja za prosto kulturo v Sloveniji.
Vsebino srečanja so prispevali: Luka Frelih (LJUDMILA), Gašper Hrastelj (MIZŠ), Maja Bogataj Jančič (Inštitut za intelektualno lastnino) in Luka Prinčič (Kamizdat).
Fotografije: Goljat Katja
Organizacija: Ljudmila, Inštitut za intelektualno lastnino in Luka Prinčič
Soorganizacija: Projekt Atol in Delak
Podpora: JSKD Območna izpostava Ljubljana in Creative Commons
Luka Prinčič: Razpoke vmesnika V .
I made a different switch with reed relay. On the bottom I added a box for the battery so it is no need for a screwdriver to change battery.
Servo:
https://hobbyking.com/en_us/hobby-king-s0361-3-6g-45kg-12sec-micro-servo.html
https://www.youtube.com/watch?v=VaIZJO7auJg
I watched Terrahawks British Sci-Fi television series on TV as a kid and always wanted to have my own Sergeant Major Zero puppet. Such toy was not available to me in the nearby toy shops. So now, as a big kid I made myself one, together with it's enemy Cube. It is sometimes used as stress ball on my office desk, and is a good conversation starter.
You will also find attached model of the cube, so 3D print as many as you like and go stage some attack!
To avoid rolling away zeroid from my desk, I printed variant which has flat surface on the bottom. Round and flat versions are attached so pick any you like.
I decided to share design for anyone who enjoyed the show. if you have not seen Terrahawks yet, there are some clips on youtube so please do!
This is a Hairy Lion. As the name says it is lion with hair.
This is a remix from Geoffro's design Lion HD (no supports required).
UPDATE #2: I made about 3 times bigger version. It has a lot of hair and they are also very long.
Watch Joel Telling's (3D Printing Nerd) video about it: https://youtu.be/OTXPU2P-ElE
UPDATE #1: I made 50% smaller version. It should only take about 1-2 hours to print. But you must be much more careful when cutting the hair. This model has much less hair, so if you break or pull out too much hair, there will be visible bald spots.
The hair is connected to sacrificial wall, which is removed afterwards.
(See picture: post_processing.jpg) You can also try hot water to form the hair. Anyway, be careful not to burn yourself.
There was a request to add a brim to sacrificial wall. So I made it: "Hairy_Lion_with_brim.STL"
This was printed with ABS, but it should also work with other materials. If you are having problems, adjust bridging settings in your slicer.
You can find dual extrusion version here: http://www.thingiverse.com/thing:2050208
Inspired by this Hacksaw: http://www.thingiverse.com/thing:1555072
I did smaller Hacksaw length of 150mm.
Be and Stay Creative...!
We present a toy-brick based tabletop tensometer for research and education.
What’s so great about it?
Easy to make and use
Key Parameters and Accuracy
Project Plattform:
http://www.somap.jku.at/ltt/
Publication in Advanced Science:
http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1002/advs.201500396/abstract
===============================================================
This work was partially supported by the Austrian Science Fund (FWFP22912-N20) and by the ERC Advanced Research Grant ”Soft-Map”
Steel Metal dome
Photo by Hans Stroes.. thanks Hans
skills:
base material:
cut wood in chuck of 75cm (25x), 87cm (55x), 89cm (50x) cm.
cut metal in strips of 20 and 10 cm and create connectors:
LaserCut the weld molds with 5 and 6 wings (adjust scad file).
The weld the connectors....
Find your assemble diagram on http://www.desertdomes.com/rev3calc.html
330 M8 bolts
Remake of Otona no Kagaku Crystal Radio.
3D print and assemble your own classic Islamic-style artwork by using Girih tiles to build intricate woven strapwork!
The tiling pattern in the photo is rotationally symmetric. On the left are the basic colorful tile shapes. Towards the middle we have started to add the overlaid strapwork, which is completely determined by the tiles. On the right, we added gray mosaic tiles to obscure the original tiles and reveal the strapwork pattern.
Girih tiles are used in Islamic art and architecture to create intricate woven strapwork patterns. The underlying periodic patterns that create these designs are related to Penrose tilings and predate the formal mathematical discoveries of such tilings by at least 500 years.
Photo by Guy Sie
3D printed "walking stegosaurus".
Made a bigger, badder brother to my original Bug Bot (http://www.thingiverse.com/thing:1065468) with some design improvements to make it easier for little hands to assemble:
+Built in battery case (I will upload as a separate piece in upcoming days)
--Using metal zip tie idea** from original Bug Bot, the contacts are extremely easy to make.
--Jumper cable cutouts at all battery contacts for solderless connections. The battery pressing up against it gives enough resistance to hold jumpers in.
--Easy to add ON/OFF switch with 2 small screws and a small piece of metal zip tie. (OR, you can place a jumper between the two batteries for constant power.)
+Bug shaped base/body
+Larger area for vibration motor.
NOTE: I am aware that spiders have 8 legs versus 6 (hence the name "BUG Bot" and not "Spider Bot.") I experimented with 8 legs and found it to be a more difficult setup than 6 (especially for little hands.) If you want to make it more accurate, you can easily drill two more holes. Happy building and good luck!
**I don't work or sell the metal zip ties, just sharing a cool idea I had that worked better than I had expected :-)
I needed a little stand to hold my Raspberry Pi Touchscreen on my desk while I'm working on software for it. You need to print two of the legs. It needs four M3 screws to attach the them. M3x10mm screws will work but M3x12mm with a washer works even better. I printed mine with 20% infill.
This is for the 7" touchscreen made by the Raspberry Pi Foundation. https://www.raspberrypi.org/blog/the-eagerly-awaited-raspberry-pi-display/
[UPDATE 2016-03-27]
I noticed recently the glass on my touchscreen had slid down out of alignment with display underneath. It appears over time the heat of the display backlight causes the double stick tape between the glass and display to soften. If unsupported the glass begins to slide down. Mine had moved down about 5mm. To address this problem I uploaded a new version of the stand that has a lip for the glass to rest on and prevent this. I was able to push the glass back into place with the help of a heat gun. Also included in this update is a version with a notch cutout to allow for USB powering of the display.
A protective cover for thin Dremel and similar cut-off grinding wheels.
Update
I did a remix http://www.thingiverse.com/thing:1010900
Update 9-15
Another remix. This one has a screw-on cap.
It's probably finished but is marked a "Work in Progress" http://www.thingiverse.com/thing:1036486
This is a replica of the popular Bongo Tie rubber band fastener for holding things together, just add a rubber band! These are also great for attaching a cable to a pole or two long or bulky objects together.
It's a few millimeters shorter than the original but this makes it more stable to print and fits better with normal sized rubber bands. I may add a different sizes in the future.
Starriost in Bosnia and herzegovina
One of the YOKOSO JAPAN 2020 Diolama
http://www.tokyovirtualworld.com/10-yokoso-japan
Keyboard AKAI APC Key 25. with more or less precise measures. I used photos and physical model to get proper measures, so it's not totally accurate, but close enough i guess..
This is based on a reconstruction of a 36,000 year old bone flute found at the Divje babe I cave site in Slovenia. This 3D-printable version was created based on the work of archeologist Ivan Turk. The figures used to trace the flute's shape are from Chapter 15 of "Origins of Music" (©2000 MIT Press).
I tried to copy the shape of the flute as closely as possible, and ended up with a flute that is pretty difficult for me to play, though I'm not a professional player. I have at times managed to play several notes with it. (You can find videos of the reconstruction made by Ivan Turk et. al. being played by a professional player.) It's basically an edge-blown flute with a diatonic scale, with the opening covered for some notes.
Please iterate on the design or comment on how this flute can be made more accurate and/or easier to play.
Flute image and figure source:
Kunej, D., & Turk, I. (2000). New Perspectives on the Beginnings of Music: Archeological and Musicological Analysis of a Middle Paleolithic Bone "Flute" In N. Walin, B. Merker, & S. Brown (Eds.), The Origins of Music (pp. 235-268). Cambridge: The MIT Press.
This library is deprecated, and a new version has been released! please check it out here: KeyV2
I got halfway through making a parametric novelty keycap base before I realized there are decidedly few basic keycaps on the thingiverse website, so I took a detour to make a good one. This library has slowly grown to where you can generate keycaps in four different layouts in any length or height you desire! They are not quite drop-in replacements into existing keysets yet, but work great as a set, escape key, WASD cluster, top row, or as a base for an artisan.
Heavily modified from Kekstee's original Skull keycap to refactor, remove dxf files, add a dish, parameterize, and add a square keyswitch connector: https://github.com/kekstee/3dprint
Makerbot's customizer is great, but it's hard to zoom in and sluggish with spherical dishes, so you might be better served booting up OpenSCAD. Also, using OpenSCAD opens up a whole new level of customization! Due to the complexity of the key profiles things like dish depth, top skew, etc. can only be controlled from inside OpenSCAD. There are a lot of comments as to what things do so don't be afraid to dig around!
Behold the Sphero Landstrider! This accessory allows Sphero to walk about on his own 8 legs. This unique powertrain harnesses Sphero’s rotational motion and converts it into an elegant stride inspired by the Theo Jansen mechanism. Future versions of the Landstrider could include interchangeable gears for teaching young students the principles of mechanical advantage and general engineering skills. The powertrain could also be adapted to power other vehicles with wheels, tank treads, or even propel a boat. All rights reserved #make5000. http://youtu.be/Pf7Pm4YyCeg
https://www.youtube.com/watch?v=EPTp6WSrC6c
Celebrate the 20th anniversary of that classic gaming device by building your own with 3D printing and DIY electronics from adafruit.
The 3D printed enclosure will house all the components and you can print it in your favorite color.
We'll hack this classic gaming controller and reuse the printed circuit board, buttons and elastomer gaskets.
Find out how to assemble and program this project by checking out the guide on The Adafruit Learning System.
You can get the all parts for this build from Adafruit.
Edit and modify the original solids on 123D Design.
Please support me by using PrusaPrinters.org!
If you want to support me, please download and(!) like this design on prusaprinters. If there are enough downloads&likes, i might get a spool of great prusa filament for free :-).
There will also be the latest version from now on (as Thingiverse downloads are a bit broken at the moment)
Customizer
The Customizer on this website "Thingiverse" will not always work. In case your design is "stuck", please contant Thingiverse directly. There are many comments below that its "stuck", but the comments below are not read by Thingiverse.
Solution:
In case this Thingiverse websites "customizer" does not work, please install and use OpenSCAD on your own PC. Instructions with screenshots how to set OpenSCAD up Instructions how to generate the STL file with OpenSCAD customizer
Information about this model:
Let your finger see the light and train your puppeteer skills!
If you are skilled, you can even move the eyeballs with your other fingers.
The toy is customizable:
Also checkout the Chameleon Eye Toy II, a version where the eyes are controllable using an extra ring.
If you like it, please have a look at all my customizable creations.
There are configurable-text-based creations, multi-line label, floor stand, gadget display stand, sweeping name plate, bunting banner, customizable text box III, pyramid text, name plate, Customizable text box with lid and round text. Have also a look at my configurable pack of dogs, rabbits, reindeers and santas. There are also useful coat hangers and finger toys.
Or see the customizable filament swatches to have an overview over your material.
Note:
This is my first 3D design and one of my first prints on my Printrbot Simple Metal. It's a weight designed to hold down musical keyboard keys for ambient, electronic, drone, and
experimental music. When you need more than 10 fingers, reach for one of these.
Print the two parts, fill with 40 pennies, snap the pieces together, and voila! This should be heavy enough to hold down even heavily-weighted keys. I designed it with ramps on the side panels to help balance it on the smaller ebony keys. All sides can be used as the press-down side. Please let me know your experiences!
I'm including two versions for download -- one with the Circuit Benders' Ball logo and one without. Feel free to customize with your festival, band or company name.
Smartphone holder, flexible to hold many different phone sizes. It is compatible with OpenStructure ecosystem.
Examples; as "tripod" (with copper wire, used for legs):
Developed during 3De-Generik experiment/workshop at Ljudmila Lab.
Designed by Tilen Sepič.
This door handle is a 3D scanned and a bit remodelled replica of distinctive Pegasus door hook, designed by famous Slovene architect Jože Plečnik. This small part of Slovene national heritage is used to enter the Slovene National and University Library (NUK) in Ljubljana.
Object was developed during 3De-Generik experiment/workshop at Ljudmila Lab.
Multifunctional hanger, inspired by Ljudmila logo.
First part is dish and second is angle-adapter, easily installed with a long drill nail fastener.
Developed during 3De-Generik experiment/workshop at Ljudmila Lab.
http://wiki.ljudmila.org/3De-Generik
Have you ever wondered what's inside of vegetables you don't intend to eat? Wished you could see through solid objects? Now you can begin to find answers. By harnessing the power of the atom, and using your advanced knowledge of medical imaging, radiology, physics, and nuclear safety, you too may be able to construct this nuclear powered desktop computed tomography (CT) scanner. And it's completely open source.
As featured in the MAKE Magazine Volume 38 Homebrew Section
For more information, documentation, photos, and source, please see:
http://www.tricorderproject.org/openct
https://github.com/tricorderproject/openct
This is my 3D interpretation of Amanda's walker linkage system. I'm planing to do full scale model, but first I need a workable printed model.
Scale is 1:1 to Amanda's Mathematica's units. Her thesis on this subject can be found here: http://www.amandaghassaei.com/mechanical_walking_machine.html
This is first model and it is not (properly) walking yet. It's basically a proof of concept.
I'm allready working on a second model, just arhiving that one here.
Meet Mr Sock!
Repurpose your old socks into puppets that can be hand-controlled using a Softkinetic/Creative 3D camera (no need to program anything!)
See Mr Sock in action: http://youtu.be/JexNW3Cr0Uc
Watch the assembling instructions: : http://youtu.be/xP5LqkUod_o
and this instructable on "how to control almost anything with a 3D camera" ... including Mr Sock!
Counting can be really fun with these easy-to-print body parts. They are a big hit at a special needs school in Slovenia where we are using them since this spring.
The children like them much more than blank beans or beads and learn about their body and numbers at the same time. As you can see in the pictures we ask kids to put the correct number of objects on the dots next to each number.
We find using physical objects helps associate numbers to their symbols. A pair of feet, ears and a head are included, all sized appropriately for little hands to grab. We usually try to combine different topics in one lesson when teaching these children, as in this case the human body and counting.
Ears are half-size from the original, the head of doctor Oh is shrunk to 30%, both otherwise unchanged from the referenced sources. The foot was leveled and mirrored to make the pair. Not sure where it comes from, we tried searching for it but nothing came up. Use support to get better quality prints - only a very small amount is necessary at the bottom of feet and chin.
We hope you like them and will make more similar ones!
Nina (teacher) & Luka (printer)
Customized version of http://www.thingiverse.com/thing:61978
Created with Customizer! http://www.thingiverse.com/apps/customizer/run?thing_id=61978
Avtorja S. Frith in L. Marshall v zborniku o avtorskih pravicah (SH, 2012, v prevodu I. Vidmarja, s spremno besedo I. Vidmarja in J. Vogrinca):
Vec na:
C3S is a collaborative effort to found a new and ground-breaking European collecting society for musical creators being build with themselves participating. C3S is intended to become a non-exclusive collective society to register musicians’ works outside of traditional schemes, released under Creative Commons non-commercial licences, but monetised in commercial use. More than that, C3S will offer registering works for commercial purpose released under other free licences as well, including those works released under no explicitly defined licences.
More:
Največji slovenski računalniški portal, že od leta 1999:
Med 7. in 16. decembrom 2012 je potekalo praznovanje ob 10. obletnici Creative Commons, zabava še traja:
Izobraževalnica:
Na novo pridružena sila Ustvarjalne gmajne, Nataša Muševič – Dot (readwritemusic, Ljudmila) in Dare Pejić (Ljudmila), bo predstavila pomen avtorskega prava v digitalni dobi, njegovo umestitev znotraj intelektualne lastnine ter obstoječe Creative Commons licence.
Na dogodku bomo gostili tudi predstavnika na novo ustanovljene Piratske stranke Slovenije. Izobraževalnica je namenjena vsem radovednežem, predvsem pa avtorjem, umetnikom in delavcem v ustvarjalnih industrijah, ki se s težavami in (ne)poznavanjem lastnih avtorskih pravic soočajo na vsakem koraku.
Posredujemo novico Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo:
“Državni sekretar mag. Uroš Rožič je 5. 11. 2012 gostil sestanek strokovne javnosti, del katere so avtorji, kolektive organizacije in uporabniki, na temo sprememb Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.
Glede na povratne informacije in izražene interese strokovne javnosti po večji vpletenosti v spremembe zakona se je državni sekretar odločil nadaljevati razpravo v manjših skupinah. V skladu s tem je najavil serijo sestankov, in sicer:
- v petek, 9. 11. 2012, ob 10. uri z uporabniki avtorskih del,