Ljubljanski predstavitveni glasbeni festival in konferenca MENT, ki se bo letos odvil med 29. in 31. marcem, ponuja veliko priložnosti za nova glasbena doživetja in tkanje novih vezi.

Konec meseca se v prestolnico vrača MENT Ljubljana. Deveta izdaja festivala glasbenih odkritij in glasbene konference, ki se bo odvila na več kot 15 koncertnih in konferenčnih prizoriščih, v treh dneh prinaša nastope 77 evropskih glasbenih izvajalcev. V zadnjih letih se je ljubljanski festival uveljavil kot eden najpomembnejših glasbenih dogodkov v balkanski in srednjeevropski regiji, ki v Slovenijo vsako leto privabi profesionalce iz vseh vetrov glasbene industrije in množico domačih ter tujih obiskovalcev, željnih novih odkritji. 

Glavnina dogodka je namenjena novim, slogovno raznovrstnim talentom, ki bodo krojili prihodnost evropske glasbe. Ker je MENT t.i. showcase oziroma predstavitveni festival, je proces oblikovanja programa drugačen kot pri drugih slovenskih festivalih, ki so navadno žanrsko bolj profilirani. Letošnji program prinaša pester nabor sodobne baltske glasbene kreativnosti, najobetavnejše upe iz držav Srednje Evrope, vzhajajoče zvezde zahodnoevropske in britanske glasbene scene ter žanrsko razgibano selekcijo balkanskih in domačih talentov. Festival bodo odprli francoski zvezdniki La Femme, so pa organizatorji javili, da je otvoritveni večer že razprodan. MENT je ena redkih priložnosti, kjer lahko  obiskovalci v treh dneh odkrijejo najrazličnejše obraze sodobne evropske glasbene scene. Za vsakega se najde nekaj, najsi gre za ljubtelje ljudske glasbe in indie rocka, ali avantgardne elektronike in metala.

Festival je pomemben tudi zaradi konference. Največja glasbena konferenca na Balkanu vsako leto privabi pisano množico glasbenih profesionalcev, ki v Ljubljano prihajajo zaradi koncertne ponudbe, mreženja, odličnega regijskega obiska in seveda po dozo svežih informacij. Letošnja edicija je nastala v sodelovanju z izvoznimi glasbenimi pisarnami Avstrije, Češke, Estonije, Francije, Hrvaške, Litve, Latvije, Madžarske, Slovaške in Srbije. Konferenca tokrat med drugim prinaša Baltic moMENT, celodnevni sklop predavanj, posvečenih baltskemu koncertnemu trgu in glasbenim scenam Estonije, Latvije in Litve. Udeležite se lahko tudi pogovorov s različnimi pomembnimi akterji evropske glasbene industrije, kot so Christof Ellinghaus, ustanovitelj vplivne nemške neodvisne založbe City Slang, Igor Vidmar, legendarni slovenski koncertni promotor in Elena Natale, vodja najpomembnejšega baltskega techno kluba HALL.

Sodelovanje festivala z regionalnim združenjem neodvisnih založb Runda je posvečeno digitalno obarvanim glasbenim vsebinam, kot so trendi na digitalnem glasbenem trgu, uporaba TikToka in oblikovanje močnejše spletne prezence. V sodelovanju z novoustanovljenima Serbia Creates Music in We Move Croatia konferenca prvič gosti sprejem predstavnikov hrvaške in srbske glasbene industrije ter dve hitri mreženji, kjer boste imeli možnost spoznati nekatere ključne predstavnice in predstavnike koncertnega sektorja iz obeh držav. Za vse preostale konferenčne vsebine, od festivalov, booking agentov in glasbenega menedžmenta do umeščanja glasbe v filme in reklame, digitalnega marketinga in Web3 trendov, pa lahko obiščete spletno stran. Odlična prilika za nova glasbena doživetja in tkanje novih vezi.

The post Srednjeevropska prestolnica sodobne popularne glasbe appeared first on Kulturnikov blog.

Na vsakoletne redne seksistične zdrse v slovenskem javnem izjavljanju že od leta 2013 opozarja antinagrada Bodeča Neža, ki jo podeljujeta kolektiv Rdeče zore in uredništvo spletnega portala spol.si skupaj z zainteresirano javnostjo na predvečer mednarodnega dneva žensk. Osmi marec je praznik, ki obeležuje dosedanje premike in dosežke na področjih politične, ekonomske in socialne enakopravnosti žensk v družbi, obenem pa opozarja na še vedno prisotne neenakosti med spoloma. Stereotipna prepričanja o mestu žensk v družbi se namreč pogosto zrcalijo prav v nereflektirani govorici oseb, ki nosijo odgovornost za soustvarjanje odprte in strpne družbe. Največkrat spontane izjave izrečene v javnem prostoru, včasih zavestno in spet drugič “dobronamerno”, reproducirajo patriarhalne strukture vsakdana. 

Letos je bodikavo priznanje na zaključni prireditvi 24. mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore dobila izjava Simone Pajk, ravnateljice ljubljanske waldorfske šole, izrečena v jutranji oddaji na Radio Prvi ob začetku šolskega leta: “Na naši šoli so prepovedani barvanje las, lakiranje nohtov in drugo lepotičenje. Prepovedana so minikrila in majice s tankimi, špageti naramnicami. In mi to tudi utemeljimo dekletom. Namreč, fantom se je v teh pubertetniških letih že tako težko zbrati, utopljeni so v hormonih, in če potem poleg šestnajst, sedemnajst let starega fanta sedi dekle, ki je poleg tega, da je lepo, še strašno pomanjkljivo oblečeno, se fant res ne more koncentrirati na pouk. In to dekleta lepo sprejmejo in razumejo.” 

Utemeljitev nominacije letošnje dobitnice Bodeče Neže poudari, da izjava vsebuje sporočilo, ki za spolno nasilje posredno krivi žensko ravnanje, vedenje in oblačenje. Moškim nagonske vzgibe oprošča in njihovo delovanje omeji na hormonsko pogojena dejanja, ženske pa naj bi bile razumne ter sprejele odgovornost, omejile same sebe in upoštevale podane prepovedi. Poleg tega je tovrstna mantra očitno podana v šolskem okolju in v letih pomembnih za oblikovanje mnenj ter vrednot, ki bodo mladostnice in mladostnike zaznamovale v odraslem življenju.

Čeprav je Bodeča Neža podeljena le enkrat na leto, opozarja na vsakodnevno prisotnost seksističnega govora v družbi. Navkljub pravnim formulacijam o enakopravnosti na papirju, je stanje na terenu namreč dostikrat drugačno. Osmi marec je tako vsako leto tudi dan, ko mnoge kulturne institucije izpostavljajo dela posameznic, diskriminiranih na podlagi spola ali spolne identitete. 24. mednarodni feminističen in kvirovski festival Rdeče zore traja še do 12. marca, ostale kulturne dogodke posvečene prazniku žensk pa lahko najdete na kulturnik.si.

Vir fotografije: Rdeče zore

The post 8. marec in kultura govora appeared first on Kulturnikov blog.

Kdo bi si mislil, da bo za začasno slovensko spravo odgovorna neslutena in na prvi pogled precej nenavadna, a izjemno plodovita glasbena naveza med domačo institucijo Laibach, Borisom Benkom in Primožem Hladnikom iz dvojca Silence, pevko Severo Gjurin, pevcem Tomijem Megličem iz vrst Siddharte, citrarko Ireno Anžič, tolkalko Petro Vidmar, člani Zbora Slovenske filharmonije in pihalno-trobilsko sekcijo Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. 

Premierna izvedba njihove priredbe slovenske ljudske pesmi Oj, Triglav, moj dom, ki jo je leta 1894 pod psevdonimom Slavin napisal Matija Zemljič, v sklopu odprtja letošnjega svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici je za trenutek simbolično povezala praktično vso slovensko javnost. V luči pregovornih razprtji, ki vsakoletno spremljajo proslavo ob državnem kulturnem prazniku, in so vezane na aktualno oblast, se zdi nekoliko ironično, da smo uspeli ideološke in druge delitve vsaj za trenutek preseči zaradi glasbenega nastopa na športnem dogodku. Zato je bržkone najbolj odgovoren režiser in scenograf Miha Krušič, ki je na odru, da bi izpostavil eklektičnost slovenske kulture, združil precej različne glasbene ustvarjalce, med drugim tudi DJ Umeka in ansambel Saše Avsenika. Odsotnost ideoloških tendenc, ki navadno zaznamujejo pripravo tovrstnih slavnostnih dogodkov, je tudi zaradi apolitične narave športnega dogodka ustvarjalcem omogočila pričarati zares povezovalen moment, ki bo bržkone šel v zgodovino. 

Lepota te skoraj 8-minutne priredbe, ki se iz svečanega vokalno-orkestralnega aranžmaja postopoma razvije v epsko synth pop himno, se skriva v dejstvu, da je lahko domoljubna skladba preprosto zgolj to – pesem, ki opeva naravne lepote in nas povezuje v ljubezni do domače grude, onstran kakršnegakoli nacionalističnega trkanja po prsih. Ljudje so pod posnetkom zapisali, kako se jim je ježila koža, po telesu so jim potovali mravljinci, v kotičkih oči pa so se jim nabirale solze. Neprikrito sentimentalna skladba jim je dejansko segla v dno duše. Da zadaj ni bilo nikakršne subverzije in je bilo vse iskreno, je v nedavnem intervjuju potrdil tudi vodja zasedbe Laibach Jani Novak.  

“Prečudovito, brezčasno, nostalgično in hkrati moderno. Občutek imam, da sem v lahko v letu 1980, 2000 ali pa 2050, govorim slovensko, vsako nedeljo ob 12. uri jém govejo juho in imam slovenski potni list,” je v komentarju pod uradnim videospotom skladbe zapisal uporabnik fotosinet. Naj bo juha goveja ali zelenjavna, nedvomno gre za skladbo, ki bo zaznamovala take in drugačne nedeljske ter druge obrede.

The post Skladba slovenske sprave appeared first on Kulturnikov blog.

Frankfurtski knjižni sejem poteka že od leta 1949 in velja za enega pomembnejših dogodkov mednarodne literarne skupnosti in knjižnega založništva. Frankfurt vsako jesen postane prizorišče intenzivne izmenjave knjižne kulture med državami udeleženkami. Kulturni program na sejmu je posvečen splošni javnosti, medtem ko so številni strokovni dogodki namenjeni srečanjem založnikov iz celega sveta. Poslovni del programa knjižnega sejma je osredotočen predvsem na trgovanje z avtorskimi pravicami, ki avtorjem ter založbam omogoči prodor na tuje trge. Vsako leto je ena izmed sodelujočih držav tudi častna gostja sejma, kar ji prinese dodatno pozornost in možnost izdatnejše predstavitve svoje knjižne produkcije ter krepitve njenega ugleda.

Oktobra 2023 se bo pod sloganom Satovje besed kot častna gostja frankfurtskega sejma predstavila Slovenija. Prvotno naj bi v Frankfurtu gostovala leto predtem, vendar so se zaradi epidemije koronavirusa že napovedana gostovanja zamaknila. Priprave na pomembno priložnost za mednarodno promocijo slovenske literarne kreativnosti so se sicer pričele že leta 2015, s podporo finančnih sredstev Republike Slovenije in Evropske Unije iz evropskega sklada za regionalni razvoj. Izpostavitev Slovenije na knjižnem sejmu v Frankfurtu je priložnost za krepitev izvoznega potenciala nacionalne knjižne ustvarjalnosti na področju literature in tudi ilustracije, učinki gostovanja pa se lahko kažejo tako v kulturnem, kot v turističnem sektorju. 

V duhu priprav na Frankfurt so v slovenskem založniškem prostoru tako vidne spremembe, predvsem v povečanem številu izdanih slovenskih prevodov pri tujih založnikih. Javna agencija za knjigo, krajše JAK, je od 2015 dalje organizirala izobraževanja o založniških mehanizmih, prodaji avtorskih pravic v tujino ter spodbujala mreženja s tujimi založniki in gostovanja slovenskih avtoric in avtorjev v tujini. Aktivno je sofinancirala prevode slovenskih knjižnih del ter organizirala delavnice za prevajalce. Na sejmu običajno namreč nastopajo avtorji, ki so v tuje jezike že prevedeni. Po nekajkratnih menjavah vodstva znotraj strokovne skupine, ki je zadolžena za organizacijo gostovanja na frankfurtskem sejmu, je od junija 2022, poleg Matthiasa Göritza, sokurator slovenske predstavitve Miha Kovač. Slovenija bo v svojem programu med drugim dala poudarek na inovativne pristope pri uvajanju novih tehnologij in uveljavljanju njihovih avtorjev v tujini ter se posvetila temi književnega branja v dobi zaslonov. Eden izmed pomembnih programskih temeljev nacionalne predstavitve pa bo tudi poezija, ki je sicer tržno manj uspešen žanr.

Vsaka država se na knjižnem sejmu v Frankfurtu dobi svoj sejmiščni prostor, ki si ga oblikuje po lastni zasnovi. Jeseni 2022 so bili objavljeni rezultati natečaja za paviljon in stojnico na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu 2023. Zmagovalni predlog je delo Urške in Jureta Sadarja s sodelavcem Martinom Smrekarjem, ki se poigrava s prostorsko vzporednico sloganu slovenske predstavitve. Glavni oblikovni element je namreč modularni sistem knjižnih polic “satovje”. Geometrijski element heksagona, ki satovje določa, je tudi rdeča nit oblikovanja celotnega prostora. Uporabljeni materiali so les, karton in tekstil, ki so izdelani v Sloveniji po principih krožnega gospodarstva. V prostor pa so avtorji projekta umestili tudi premično pohištvo in opreme slovenskih oblikovalcev. Frankfurtski knjižni sejem je namreč priložnost, da se Slovenija predstavi celostno, knjižna produkcija pa je lahko izpostavljena v harmoniji z drugimi kvalitetnimi izdelki in izsledki slovenske arhitekture, oblikovanja, umetnosti in kulture.

Vir fotografije: Projektna mapa 1. nagrade na natečaju za izbiro paviljona in stojnice na mednaordnem knjižnem sejmu v Frankfurtu 2023 (avtorja: Urška in Jure Sadar, sodelavec: Martin Smrekar)

The post Satovje besed appeared first on Kulturnikov blog.

Že dolgo se v slovenskem literarnem prostoru ni zares govorilo o žanru, in priznam, da tudi sama že nekaj časa nisem poprijela za roman z žanrsko oznako. Pa je bilo teh v obdobju zgodnjega najstništva na moji knjižni polici kar precej. Od tistih najbolj nujnih, kot sta Harry Potter ali trilogija romanov Njegova temna tvar, in še pred tem srhljivk, zbranih v seriji Kurja polt, do druščine fantazijskih romanov izpod peresa Tolkiena. Če še malo pobrskam po spominu, najdem zgodbe in romane pionirja znanstvene fantastike Stanislava Lema. Že ta hiter in boren sprehod po mojem srečevanju z žanrsko literaturo pokaže, da vmes ni nobenega dela slovenskega avtorja. Čeprav je od časa bolj ‘aktivnega’ prebiranja žanrske literature minilo že kar nekaj let, pa se mi ob raziskovanju, kaj se dogaja z žanrom v slovenskem literarnem okraju, zdi, da se vse skupaj razvija v zelo počasnem tempu. V zadnjih letih se je sicer razširila popularnost kriminalnega romana, a za to je, vsaj do neke mere, zaslužna televizijska produkcija kriminalk.

Razlog, zakaj se žanru godi tako slabo, lahko najdemo v tem, da se ga še vedno prepogosto meče v koš trivialne literature, ki je lahkotna, popularna in s tem v literarnoumetniškem vrednostnem sistemu manjvredna. To pa je tudi eden izmed krovnih razlogov, da je sodobni slovenski literarni žanr pri nas večinoma kritiško prezrt. V slovenskem prostoru lahko govorimo o žanru tudi s perspektive zgodovine, govorimo lahko o slovenskem zgodovinskem žanru, ki ga vzporejamo z začetkom slovenske literature, pod to opredelitev pa sodijo zvrsti, kot so: ženski roman, planinska povest, kmečka povest, humoristična proza itd. To zgodovinsko podstat bomo tokrat zaobšli in se osredotočili na to, kaj se na območju žanra v slovenski literaturi dogaja v zadnjih letih.  Nazadnje se je o žanru resno govorilo na simpoziju o žanrski literaturi pred skoraj desetimi leti, prispevki s simpozija pa so izšli v reviji Literatura (januar/februar 2013). Položaj žanra se znotraj slovenskega literarnega prostora v tem času ni kaj dosti spremenil. Še vedno se ga dojema v luči predsodkov trivialne literature, ki se preprosto ne more bosti s t.i. umetniško literaturo oz. prozo. Odnos avtorjev in bralcev do žanrske literature je mogoče neposredno povezati z značilnostmi slovenskega literarnega prostora nekoč in danes. Zdi se, kot da kakršnakoli povezanost avtorja ali bralca z žanrsko literaturo pri obeh vzbuja nekakšen sram oz. občutek manjvrednosti tako avtorskega kot bralskega potenciala. Na drugi strani pa imamo obdobje postmodernizma, ki je s svojo cinično logiko prekinitve zeitgeista moderne in posredne povezanosti s popularno kulturo, s tem pa tudi ujetosti v lovke kapitalistično potrošniškega družbenega ustroja, prinesel drugačen pogled na žanr. Čas postmodernizma je predvsem zamajal delitev literature na trivialno in kanonizirano oz. na nizko in visoko literaturo, in je začel ta žanr znotraj svoje lastne estetske in idejne logike uporabljati v svoj prid. Romanom, ki žanrske sestavine sprevračajo v postmodernistični maniri, je posvečena monografija z naslovom Zgledno omledno: Trivialno v slovenski postmoderni književnosti Barbare Pregelj iz leta 2007. V raziskavi avtorica pod drobnogled vzame žanre detektivke, kriminalke, vohunskega romana, fantastičnega romana ter ljubezenskega in zgodovinskega romana. Kot ugotavlja, so: »Bistvena določila literature slovenske postmoderne /…/ poleg njene raznolikosti in sinkretičnega povezovanja različnih prvin še vplivi globalizacije: predvsem preko vplivov te tudi v slovenski književnosti pride do dokončnega preseganja nekaterih za slovensko književnost značilnih literarnih stilov in tokov, ki jih je uveljavila predvsem slovenska moderna, pa tudi razvoj avtopoetik in (tudi) estetskega pluralizma ter razmah trivialne in žanrske literature.«

Eden izmed razlogov, da se tokrat spopadam z vprašanjem žanra pri nas, je verjetno ta, da se o tem nikoli nisem zares spraševala in da se je v zadnjih letih povečalo tako zanimanje javnosti kot tudi produkcija kriminalnega romana. K temu je brez dvoma pripomogla TV serija, posneta po prvem romanu Tadeja Goloba Jezero, kjer sledimo kriminalistu Tarasu Birsi. Na zaslonih je že zaživela druga sezona, posneta po romanih Dolina rož in Leninov park. Še pred Golobom se je v svet kriminalnega žanra poglobil Avgust Demšar; to je psevdonim avtorja, ki je prvo kriminalko iz serije primerov višjega kriminalističnega inšpektorja Vrenka z naslovom Olje na platnu izdal leta 2007. Tudi Demšar je lani doživel ekranizacijo prvega, tretjega in drugega romana. Kot je v nedavnem pogovoru Beletrine poudarila Irena Svetek, avtorica psihološkega kriminalnega romana Rdeča kapica, je poleg osnovne zasnove kriminalk, ki je neposredno zvezana s preučevanjem zločinskega primera, pomemben tudi milje, v katerega je kriminalka postavljena. Na tem mestu ne bo nihče zares ustrelil mimo, če bo presodil, da je k uspehu zgoraj izpostavljenih kriminalk vsaj malo prispevalo okolje, v katerem se odvijajo. Pri Tadeju Golobu je to v prvem romanu Gorenjska, pri Avgustu Demšarju Maribor, Irena Svetek pa se potaplja na širše območje Balkana. Vsakdo rad odkriva hibe in stereotipe slovenskih pokrajin, če pa so omadeževane s krvjo zločina, še toliko bolj. Če se Demšar, Svetek in Golob osredotočajo na slovenski in širši balkanski prostor, pa je prvenec Pogodba (nagrajen z modro ptico in nominiran za nagrado kresnik) novinarke in pisateljice Mojce Širok umeščen v mafijsko podtalje Rima. V lani izdanem drugem delu zastavljene trilogije Rim-Ljubljana-Bruselj, naslovljenem Evidenca, avtorica vzporeja Rim in Slovenijo. Prav vsak izmed omenjenih avtorjev pa ni pridobil zgolj zanimanja širše javnosti, temveč tudi kritiške, kar v našem prostoru že lahko predstavlja neke vrste nadgradnjo dojemanja in sprejemanja tega žanra. Nekoliko drugače je z žanroma fantazije in znanstvene fantastike, za katera se zdi, da sta obtičala v samo(ne)zadostnosti svojih svetov.

Pri zasledovanju slovenskega žanra se mora človek, če odštejemo kriminalko, kar malo potruditi. Izmed vseh žanrov je v svoji enigmi še najsvetleje zažarel žanr fantazije s svojimi podžanri, ki me je, kot razkrivam v uvodu, nostalgično vrnil v čas prehoda iz nebogljenega otroštva v zafrustrirano najstništvo. Naj gre za naključje ali ne, se je na Vodnikovi domačiji nedavno odvil podkast O.B.O.D. v živo, in sicer prva epizoda znotraj Meseca fantazije. Ustvarjalci podkasta so v prvem delu gostili prevajalko Kajo Bucik Vavpetič in filmsko kritičarko Sanjo Struna. Osredotočili so se predvsem na definicije in elemente fantazijskega žanra, ki so jih primerjali s tujimi naslovi in avtorji, menda pa bo naslednji del posvečen nedavno objavljenim delom slovenske produkcije.

O.B.O.D. je tudi kanal, na katerem se z žanrom pogovarjajo predvsem onkraj literature ali, kot zapišejo sami: »se pogovarjajo o tem, kaj se novega dogaja v Marvelovem in DC-jevem vesolju, med zunajzemeljskimi bitji, škrati, sociopatskimi morilci, kavboji in pošastmi iz kanalizacije.« Podkast sooblikujejo Mito Gegič, Igor Harb in Aljoša Harlamov.

Pred dobrim mesecem dni so se v svoji 109. epizodi posvetili trem slovenskim romanom fantazijskega in znanstveno fantastičnega žanra, ki po njihovem mnenju izkazujejo premik v kvaliteti tako na zgodbovni kot slogovni ravni. Kot prvega so izpostavili Jakoba Kondo s prvim in drugim delom romana Skrivnost srži (Založba Primus), ki se napaja iz slovenskega mitološkega izročila in epskih bitk. V zgodbi spremljamo vojščaka nekdanje Knežje vojske z imenom Ganej in njegovega prijatelja Jaroslava, ki v duhu maščevanja zasledujeta tri Rdeče čarovnike, ki so prevzeli oblast nad Sončno deželo. Prav tako je pri založbi Primus izšel komični znanstvenofantastični misterij Gospod, ki se je izdajal za Sterzebacha Nika Beseničarja, ki se v humorni maniri poigrava s konceptom potovanja v času. Zgodba romana sledi Američanu Bartu Montgomeryju, ki se nič hudega sluteč po odhodu na stranišče na frankfurtskem letališču znajde v 80. letih prejšnjega stoletja. Edino, kar mu je ostalo v žepu, je iphone, ki v tistem času že sam zase predstavlja znanstveno fantastiko.

Pri založbi Sanje je konec lanskega leta izšel prvenec mlade pisateljice Julije Lukovnjak. Gre za roman, ki nosi naslov Imaginarni svet Edgarja Kaosa. Svet romana je svet Inkramatere, ki mu vladajo čarobna bitja in polbitja in v katerem se znajde petnajstletni fant z imenom Edgar brez spomina in duše. Prav njegovo telo se po obredu združi s pradušo, ki se nato utelesi v črnem zmaju, katerega plamen je edino učinkovito orožje proti razduševalcem.

»Razduševalci so edina bitja na Inkremateri, ki so zmožna tega, kar je do nedavnega zmogla le Smrt – od živečega telesa na silo odtrgati dušo…/…/Smrt je namreč naravno božanstvo, razduševanje pa oblika nenaravne najtemnejše magije, ki se na svetu nikoli ne bi smela pojaviti. Kdor je razdušen, ne umre – razcepljen je na dve ločeni neumrljivi in neživi morilski pošasti. Izpraznjeno delujoče telo je prerojeno v prazneža, iznakaženo smrtonosno truplo, uničena duša pa v krvoduha, demonsko čarobno žival./…/Krivoduhi ponoči napadajo naše prosto gibajoče se duše, ko se te med spanjem osvobodijo telesa. Če jih ubijejo, se zjutraj zbudimo kot prazneži.« (133)

Julija Lukovnjak v romanu vzpostavlja trden in logično koherenten čarobni svet, ki ga pospremi z živimi in slogovno barvitim jezikom, vilinci, čarovniki in nimfami, zgodbi o prepletu dobrega in zla  v prostor slovenskega fantazijskega prinaša pridih sveta Bradavičarke in Jordanskega kolidža, a v svojem temelju ostaja samosvoj in izviren.

V zadnjih nekaj letih pa se je na slovenski literarni sceni pojavila revija Supernova, ki jo od leta 2016 izdaja Celjsko literarno društvo. Urednik je Bojan Ekselenski, ki je med drugim tudi avtor več fantazijskih in znanstvenofantastičnih del: prve slovenske sage Vitezi in čarovniki, Magijska akademija Lubiana, ki pripada podžanru »young adult« in zbirke znanstvenofantastičnih in fantazijskih pripovedi To se lahko zgodi tudi vam. Na obrobju ali v podtalju tega žanra pa se je vzpostavil tudi slovenski spletni portal Znanstvena fantastika, posvečen žanrom znanstvene fantastike, fantazije in nadnaravnega horrorja, ki sodijo v polje spekulativne fikcije.

Revija in spletna stran bolj kot v splošno literarno javnost pronicata do bralcev s specifičnim zanimanjem za žanr spekulativne fikcije, a ob tem se vseeno kdaj pa kdaj zgodi, da so dela tega žanra podvržena kritiški obravnavi. Dela spekulativne fikcije, tako domače kot tuje, pod drobnogled največkrat vzame kritik z Radia Študent Domen Mohorič, ki med drugim z daljšimi, bolj teoretskimi oddajami omogoča splošni javnosti poglobljeni vpogled v ta žanr. Že pred leti je Aljoša Harlamov, literarni kritik in urednik Cankarjeve založbe, na čigar meniju se večkrat znajde tako domač kot tuj žanr, v prispevku za omenjeni simpozij o žanrski literaturi opozarjal na mizerno stanje slovenskega žanra, za katerega se splošna javnost ne zanima in je posledično tudi tržno nezanimiv. Večina del predvsem fantazijskega in znanstvenofantastičnega žanra izhaja v samozaložbah, kar pomeni, da je avtor praktično v celoti prepuščen samemu sebi: je sam svoj urednik, sam svoj lektor, sam svoja služba za odnose z javnostmi, kar pa, kot piše Harlamov: »samo še dodatno pripomore k temu, da je kvaliteta slovenskega žanra v panoramskem pogledu zelo šibka. Pogosto gre za generične posnetke hipnih globalnih trendov, kar vztrajno onemogoča vzpostavitev trdnejše slovenske žanrske tradicije in/ali večje inovacije znotraj osnovne žanrske strukture, ali pa za dela na pol poti – ki jim manjka samo nekaj klasičnega uredniškega dela.«

Vse to je pravzaprav posledica delovanja literarne dejavnosti, priklenjene na državne subvencije, avtorji pa marsikaj »proizvajajo« zgolj zaradi ohranitve svojega statusa in pridobivanja štipendij. V takem operativnem svetu pa žanr, predvsem kvaliteten, težko najde pot na površje, ker se v takem sistemu, kot je naš, avtorja žanra ne obravnava kot »pravega«. Tako je pravzaprav težko preko institucij, kot je JAK, pridobiti sredstva, če si kot pisec ali založba na kakršenkoli način povezan z žanrom. Pri tem imamo v mislih predvsem žanr fantazijskega in znanstveno fantastičnega žanra, saj se, kot že omenjeno na začetku prispevka, žanr slovenskega kriminalnega romana v zadnjih letih uveljavlja za vedno bolj priljubljenega, tako pri bralcih kot tudi založnikih. Okolje, ki ga vzpostavljata revija Supernova in spletni portal Znanstvena fantastika z mesečnimi pisateljskimi izzivi, natečaji in s prostorom za objavo in deljenje, za prebujajoča se fantazijski in znanstvenofantastični roman, še kako nujno. To okolje tako piscem kot bralcem omogoča, da lahko v besedi živijo in izživijo vso svojo žanrsko fantazijo, ki čaka na večji posluh uredniške in strokovne literarne srenje.

Naj na tem mestu omenim še slovensko pisateljico Gajo J. Kos, avtorico več serij romanov, ki se uvrščajo med paranormalno romanco, urbano fantazijo in znanstveno fantastiko. Najbolj zanimivo je, da se je avtorica, po vsej verjetnosti spričo zgoraj opisanih okoliščin slovenske literarne produkcije, odločila, da bo romane, sprva v e-obliki in pozneje še v tiskani, izdajala v angleščini in v samozaložbi. Avtorica ima dobro mednarodno prepoznavnost, o tem ne nazadnje priča dejstvo, da se ponaša z nazivom USA Today Bestselling Author.

Sistemska nehranjenost žanra fantazijskega in znanstvenofantastičnega romana kljub vsemu ni spodkopala skupnosti, ki se je v zadnjih letih močno razširila. Da zanimanje za ta žanr obstaja in je še kako prisotno, je očitno že ob obisku knjigarn Mladinske knjige, kjer se police šibijo pod težo tujih žanrskih del. Problem prevodne žanrske literature pri nas pa je podoben problemu izvirno slovenske. Državni mehanizmi, ki subvencionirajo prevode tujih del v slovenščino, žanr preprosto ignorirajo. Neučakanim bralcem je zato lažje seči po originalu, ker slovenskega prevoda verjetno ne bodo dočakali. Če se kot argument proti žanrski literaturi velikokrat izpostavlja nezadostnost bralskega izkustva in s tem posledično njegova manjvrednost, pa pozabljamo, da je to izkustvo kar se da subjektivno. Izkustvo žanra je v nekem smislu že predestinirano, saj ga določajo in opredeljujejo nepogrešljivi elementi, znotraj teh pa je še kako gibljiv. Žanr kriminalke v bralsko izkustvo vnaša napetost in vznemirjenje, ko skupaj s kriminalistom odkrivamo ozadja zločinov, razvozlavamo povezave in si izrisujemo psihološki profil morilca. Fantazija nam ponuja svojevrsten eskapizem v svetove, ki jih drugače nikoli ne bi razumeli, znanstvena fantastika pa nam s prepletom možnega vpogleda v razvoj družbe in tehnologije morda pomaga uzreti današnje moralne in etične zmote.

Kaja Blazinšek

Viri in literatura:

Literatura 259 – 600, januar/februar 2013, letnik XXV

Barbara Pregelj, Zgledno omledno: trivialno v slovenski literaturi, Slavistično društvo Slovenije, 2007

Julija Lukovnjak, Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, Založba Sanje, 2021

https://cld.si/supernova.html

https://www.znanstvena-fantastika.si/

https://apparatus.si/oddaja/obod/

https://aljosaharlamov.wordpress.com/

https://gajajkos.com/

The post Kje si, žanr? appeared first on Kulturnikov blog.

Avtonomna tovarna Rog je s svojo unikatnostjo in udejstvovanjem v širšem slovenskem umetniškem okolju zagotovo predstavljala prostor, ki ga ni mogoče nadomestiti. Najrazličnejši ljudje, ki so v sožitju delovali v prostoru stare tovarne, so ta prostor najmočneje okarakterizirali in iz njega naredili Rog, ki je v naših spominih še kako svež. Od drugih prostorov umetniškega ustvarjanja ga ločuje tudi dejstvo, da je bil skvot, skupnost in socialno kulturno središče. Zaživel je iz ruševin stare tovarne in se z ljudmi, ki so mu dali priložnost, razvil v zatočišče, zaklonišče, dom ali pa samo prijeten prostor za druženje in ustvarjanje.

Njegov čisti začetek beleži leto 1871, ko zemljišče na Trubarjevi, v takratnem Šempeterskem predmestju, kupi Ivan Janesh in na njem zgradi majhno pritlično stavbo, strojarno kož, ki v dveh desetletjih postane dvonadstropna usnjarska delavnica. Ker je bilo takrat naselje značilno nabito z industrijsko dejavnostjo in so v njem od nekdaj prebivali obrtniki vseh vrst, se je bodoča tovarna lepo zlila z okoljem, čeprav se je navzven prilagajala predmestni okolici. Na prelomu v novo stoletje je zgradbo kupil Karel Pollak in jo v vojne namene razširil ter prelevil v proizvodnjo za izdelavo in dobavo vojnih in mornarskih potrebščin, ki so jih po potrebi izvažali v razne evropske države. Do leta 1922 je zunanjo podobo tovarne oblikovala tronadstropna železobetonska konstrukcija, ki je s skeletno nadgradnjo, znano po francoskem inženirju Françoisu Hennebiqueju, predstavljala unikum moderne skeletne fasade v Ljubljani, in še danes izstopa. Do začetka 60-ih let je tovarna prehajala iz rok v roke, dokler se zaradi podržavljanja tovarne usnja Indus vanjo ne naseli na novo ustanovljeno podjetje Rog. Prične pa se tudi proizvodnja legendarnih koles Rog. Današnjo zunanjo podobo tovarne lahko torej pripišemo njenemu povojnemu razvoju, ki ga beleži prav začetek izdelave Rogovih koles. Prezidava in preureditev objektov je namreč potekala ravno v obdobju njenega začetka, v drugem valu pa še leta 1963.

Vodstvo Roga je v začetku 90-ih zaradi logističnih stroškov opustilo proizvodnjo na Trubarjevi in združilo vso proizvodno dejavnost na Letališki cesti, nekdanjo proizvodno zgradbo ob Ljubljanici pa je želelo zaščititi. Industrijski kompleks so ljudje kmalu začeli uporabljati za različna kulturna udejstvovanja in prireditve. Začel se je denacionalizacijski postopek stare tovarne. Na mednarodnem kolokviju Evrokulture Rehabilitacija urbanega območja, ki ga je organiziral Oddelek za urbanizem Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL), so udeleženci predlagali, naj se tovarno zaščiti in nameni javnim in mešanim programom (javno-kulturna namembnost, obrtna in stanovanjska). Poslopje je bilo vpisano v Register nepremične kulturne dediščine (RKD) in opredeljeno kot mestna in urbana dediščina. Proces privatizacije se s tem poglavjem konča, saj tovarno kupi MOL s pogodbo o lizingu pri LB Hipo d. o. o.

Ta ogromna zgradba je bila nato prepuščena sama sebi. Njeno samevanje in propadanje je leto za letom vse bolj jezilo njene sosede, občudovalce, ljudi, ki so zanjo imeli načrte ter tudi tiste, ki so jo kot zgradbo cenili in jo želeli zgolj zaščititi. Zato so leta 2006 prostore zasedli študentke in študenti, umetnice in umetniki, ustvarjalci in aktivisti vseh vrst ter kulturne in družbeno usmerjene skupine predvsem mladih, željnih prostora, ki bi jim nudil možnost brezmejne ustvarjalnosti ali pa le mirno zatočišče. Ti so si za prenovo in prilagoditev tovarniških prostorov, ki so v letih neuporabe postali pravo nasprotje udobju, prizadevali sami. Notranjost so preuredili, prebarvali, opremili in stavbi tako dali nov namen, novo prihodnost. Razvijati so začeli mnoge dejavnosti. Nastali so Socialni center političnih aktivistov, humanistične delavnice, debate, seminarji, performansi, glasbeni dogodki, filmski večeri, plesne predstave, skejt turnirji, ateljeji idr. Pozabljeno tovarno so si tisti, ki so v njej videli uporabno prihodnost, prilastili in iz nje naredili “Avtonomno tovarno Rog” (AT Rog), ki se je tako dobro spominjamo. Prostor, ki je brez obvez ponujal priložnost izražanja in delovanja, je postal stičišče alternative, kreativnosti in druženja ljudi vseh vrst, ozadij in zanimanj, zato se je v njem oblikovala zelo ednistvena skupina, rogovci. Hkrati pa je skupnost AT Rog delovala zelo razpršeno, razčlenjeno in kompleksno, ker celovitega pregleda nad dogajanjem pravzaprav ni imel nihče. Raznovrstnosti res ni manjkalo, saj se je v tovarni trlo tako umetnikov, glasbenikov in perfomerjev, poklicnih ali amaterskih, kot tudi študentov, aktivistov in skejterjev. Če pa to Rogovo unikatnost osvetlimo še z druge strani, lahko v njej uzremo tudi njegovo največjo omejitev, saj ravno zaradi tolikšne razčlenjenosti nikoli ni uspel razviti značilnosti, ki skvotu pomagajo preživeti. Nerešeno vprašanje, kako deliti prostore, in zapleti s sosedi so vedno, bolj ali manj, povzročali težave.

Glavne smeri delovanja AT Rog lahko razvrstimo v pet skupin. Umetniško in kulturno ustvarjanje je zajemalo likovno, sodobno, multimedijsko umetnost, grafitarstvo, kiparstvo, gledališče, cirkus, glasbeno ustvarjanje in podobne dejavnosti. Potem so bile tu športno rekreativne dejavnosti, kot so skejtanje, kung fu in treningi tai chija, silk dancing, pilates ter nogomet in košarka. Prirejali so se družabni in glasbeni dogodki, koncerti in zabave. Prostori so se uporabljali tudi za obrtna in ročna dela, na primer šiviljstvo in popravljanje koles. Prav tako pomembna dejavnost aktivizma pa se je udejanjila predvsem skozi izobraževanje, organiziranje shodov, svetovanja, direktne akcije in neformalne politične organizacije. Pripadnost kateri izmed teh nikakor ni bila nujna; nekateri so si pod okriljem skupinskega dela lažje organizirali svoje lastno delovanje, drugi pa so v Rog hodili zgolj zase ali pa so se šele sčasoma začeli bolj vključevati v skupnost. Umetnica Tatiana Kocmur je svoje delovanje v rogovski skupnosti opisala takole: “Kot študenti smo se s prijatelji pogovarjali o tem, da bi bilo dobro imeti atelje izven Akademije, takšen večji, prostoren. Bolj za eksperimentiranje, bili smo v 3. letniku faksa. Ko smo se začeli o tem pogovarjati, je Marko Šajn rekel, da pozna nekoga v Rogu. Kontaktiral je Mateja Stupico. No, in smo šli en dan v Rog, kjer nas je Matej odpeljal do ateljeja v 3. nadstropju. Bil je ogromen in vanj sem se takoj zaljubila – barvit, stene obarvane z različnimi barvami, bilo je svetlo, kot nekakšna pomlad mi je delovalo. In ja, to je bil začetek. Isti dan smo dobili ključe in začeli pospravljati ter urejati prostor za delo. Na začetku se nisem kaj dosti brigala za skupščine, bila sem bolj outsiderka, željna le svojega prostora za ustvarjanje. Proti koncu svojega delovanja tam in prvega napada pa sem se bolj angažirala in bila del skupščine.”

V Rogu je delovalo okoli 15 stalnih kolektivov, sestavljenih iz 50 posameznikov, ti pa so predstavljali središče širšega kroga sodelujočih, ki je obsegal nekje 100 ljudi in nekaj tisoč občasnih uporabnikov, obiskovalcev in podpornikov. Prostorov v uporabi je bilo nekje 52, ostalo so bili predvsem nevarni ali deloma porušeni objekti. Med najbolj nevarnimi sta bila Galvana, kjer so v času izdelave koles galvanizirali njihove okvirje, in Stavba 21, kjer so bili železni stebri delno okvarjeni in prostori pokriti z azbestno kritino, katere delci so nevarni za vdihavanje. Od urejenih umetniških prostorov je bilo nedvomno največ ateljejev, kar 23, bili pa so bolj zasebne narave, saj je vsak umetnik v njih iskal svoj mirni kotiček za kreativno izražanje. Poleg bolj intimnih kotičkov pa so v Rogu delovali tudi gledališče, koncertna dvorana, glasbeno vadbeni prostor in galerija Kljub Vsemu. Dejaven je bil še Second Home, namenjen samoorganizaciji beguncev, migrantov in azilantov.

“Jaz sem imel to strategijo, da ko sem v Rogu, imam vse odprto, saj nimam ničesar za skrivati, ali nekaj potrebuješ ali si pa tudi turist, ki rabi kakšno informacijo. Sicer mi situacije, ko sem se počutil kot info točka, niso bile najljubše, ampak to je skupnost. Če je komu kaj zmanjkalo, npr. orodje, si je to sposodil in odšel ter prinesel nazaj. Zdaj, ko razmišljam za nazaj, so bili to moji najljubši trenutki v Rogu, ki jih tudi najbolj pogrešam, pretočnost ljudi ter druženje. Težko si predstavljam, da bi bil asocialen, ko bi bil tam, verjetno bi me to tudi hudo motilo,” je svojo izkušnjo delovanja v “zlati dobi” Roga povzel umetnik Tilen Mihelič Kurent.

Poleti leta 2016 so z MOL prišle grožnje o evikciji, zato se je oblikovalo gibanje “Ohranimo Tovarno Rog”, ki je poskus evikcije uspešno zaustavilo. Vsaj v primeru “prvega napada”. Osem pripadnikov tovarne je kmalu za tem vložilo tožbo proti MOL zaradi kršitve posestniških pravic uporabnikov Roga; trdili so namreč, da imajo glede na svojo 10-letno aktivnost v tovarni pravico do posedovanja prostorov. Sodišče je v odgovor izdalo začasno sodno odredbo v prid uveljavitve posestniškega varstva za uporabnike AT Rog, saj so privatne varnostne službe ob poskusu evikcije uporabile prekomerno silo. S tem so se rogovci začasno zavarovali pred nenapovedanimi vstopi in začetkom rušenja tovarne. MOL je v odgovor sprožil civilno odškodninsko tožbo proti rogovcem in jo dobil. Šest od osmih uporabnikov, ki so se pritožili, je moralo Rog zapustiti, saj je bil poskus dokazovanja, da še vedno uporabljajo rogovske prostore, neuspešen. Vse to je po več bitkah privedlo do končnega udarca 19. januarja 2021, ko se je po petih letih boja proti izgubi doma, ateljejev, premoženja in živali na cesti znašlo veliko število uporabnikov Roga. MOL je pričel z obljubljenim rušenjem. Evikcijo so zaradi nasilnosti rogovcev spremljali policisti, ki jih je za pomoč prosila varnostna služba MOL. Nenaden in pretresljiv dogodek je sprožil vrsto odmevnih prostestov zaradi neodobravanja dejanj občine, kar pa je med rogovci in njihovimi podporniki na eni strani ter oblastjo na drugi še poglobilo prepad.

Takole se procesa evikcije spominja Tilen, ki je opažal medijsko zavajanje:
“Med vsemi stvarmi sem prinesel s sabo še nedelujoč hladilnik in pralni stroj, ki sta bila postavljena pred vhodom v glavno stavbo. Zraven sta stala še dva kipa, nekaj stvari so mi sicer vzeli že sproti. Oni pa so spravili hladilnik in pralni stroj kasneje na Povšetovo. Isti dan sva šla z Desotom po njegove stvari in on je mislil, da ima tam pečko, tudi napisal je, da jo ima. Pustili so vse peči do zadnjega. Potem pa vidiva, kako so vse stvari, ki jih nisem uspel rešit, začeli metat dol, tudi kipe od prijateljice. Ohranili so nedelujoči pralni stroj in hladilnik in v članku napisali, da je šlo za zapakirane gospodinjske aparate. Pustili so samo tiste stvari, v katerih so videli potencialni zaslužek.”

Izjemno pomemben element Roga je bil njegova tovarniška arhitekturna podoba, ki je vse od leta 2006 reševala prostorsko problematiko mnogih umetnic in umetnikov. Nudila je res veliko zapuščenih prostorov, ki so bili primerni za projekte kakršnih koli razsežnosti. Prostornost je bila ključna za Cirkusarno, ki je služila kot vadbeni prostor različnih cirkuških in sorodnih veščin, prav tako pa tudi kot gledališče. Dober primer sta še skejterska skupnost, ki si je v Rogu postavila svoj skejt park, in grafitna umetnost, ki krasi njegovo notranjost in zunanjost. Od drugih galerijskih prostorov se je Rog vsekakor ločil po tem, da nad njegovim delovanjem nihče ni imel celostnega pregleda in moči, in drži tudi, da sta prav ti okoliščini nehierarhičnosti in enakopravnosti privabili toliko ljudi. Rog je bil na svojevrsten način zmožen kohezivnega povezovanja umetnikov in omogočal je prostor tistim, ki so si ga želeli. Predvsem je bila to izvrstna priložnost za mlajše umetnike, ki so si komaj začeli utirati pot na sceno. S tem Rog odpira diskusijo o svobodnejših umetniških prostorih, ki niso odvisni od nadzora države in občine, kar pa pod vprašaj postavi delovanje kritikov, kuratorjev, galeristov in muzealcev. Lahko ga razumemo kot poskus vzpostavitve alternativnega prostora, ki je namenjen zgolj umetnikovi želji po izražanju. Umetnikova edina obveza, če je želel svoj atelje obdržati, je bila torej njegova lastna samoiniciativa. Uporaba in oskrba ateljeja je bila za umetnikovo dobro nujna, ni pa obstajalo nobeno pravilo, ki bi umetnika zavezovalo k časovno pogojenemu številu produkcij. Tudi ob vstopu ni bilo potrebe po kakršnemkoli dokazovanju umetniške dejavnosti, ni bilo razpisov ali zahtev po portfoliju; če si suvereno povedal, da želiš biti v Rogu, si tam tudi bil. Velja pa opozoriti na to, da kljub lahki dostopnosti in finančni neodvisnosti spet ni bilo tako preprosto priti do prostora. “Čeprav je bilo zastonj, je bilo veliko drugega dela, zaradi katerega so ljudje tudi odšli. To ni tako, da kar prideš, pa imaš vse na razpolago. Velike procedure so bile, in preden si začel ustvarjati, si moral dati to skozi. To je pomenilo veliko discipline, kar je zelo dobro izkusiti. Definitivno pa je bilo zastonj, če si ubogi študent, si to lahko celo privoščiš,” je o začetkih v Rogu še povedala Tatiana.

AT Rog bo kot primer industrijske kulturne dediščine, s svojo bogato zgodovino, mnogimi lastniki in kot prostor enega najbolj znanih in vplivnih umetniških gibanj v Sloveniji živel za vedno. Ostal bo znan po vztrajnosti svojih rogovcev, ki so se zanj borili do zadnjega dneva delovanja, in po sožitju umetnikov, kar je pri nas pravi unikum. O tem, kaj se bo v prihodnosti dogajalo z njim, lahko samo ugibamo, nedvomno pa se bo do njegovega zadnjega diha zanj bojevalo mnogo ljudi.

Zala Kramperšek

Ilustracije: Lana Požlep

The post Rog, od kolesa do slovesa appeared first on Kulturnikov blog.

Oči so zarošene, para se kondenzira pod masko in rine naravnost v zrkla, oči so utrujene, nenehno gledanje v sploščene podobe ljudi, ki se pretakajo v domače pisarne prek zooma in drugih konferenčnih orodij, terja svoj davek. Čas je za poslušanje.
 
Da je glasbena sfera na Slovenskem, podobno kot drugod, zaradi zaprtja fizičnih prostorov njenega pojavljanja utrpela veliko škodo, je dobro znano. Koncerte se je skušalo nadomestiti s koncerti od doma in raznimi spletnimi prenosi. A tako kot se slika lahko splošči, se lahko tudi zvok. Čas je za poslušanje plošč.
 
Glasbena produkcija v lokalnem okolju je tudi letos prinesla precej novosti. Naj omenimo le nekaj morda manj opaženih, a nič manj zanimivih, tako, za pokušino.
 
Pri ljubljanski podzemni založbi ŠOP so objavljali kot zmešani. Samo letos naštejemo dvajset novih plošč v spletnih izdajah. Toplo priporočamo poslušalski sprehod po njihovih raznolikih zvočnih prostorih in štimungah.  
 
Založba Klopotec ni prav nič zaostajala. Letos so izdali več krasnih plošč v žanru, ki ga nekoliko široko imenujejo »jazz«. Plošče je mogoče dobiti tudi na fizičnih nosilcih, nekatere pa so opremljene celo s prav finimi knjižicami. V posluh predlagamo tudi njihovo serijo podcastov; v zadnjem najdemo pogovor s tolkalcem Galom Furlanom.
 
Skladateljica Brina Jež Brezavšček je pri ediciji Društva slovenskih skladateljev objavila ploščo Ponotranjene razsežnosti.
 
Bobnar in elektrofonik Jaka Berger je že tekom spomladanske izvedbe splošne karantene v pogovoru z Luko Zagoričnikom za portal Centralala govoril o svojem doživljanju aktualnih razmer. Povedal je, da se ukvarja z novimi albumi. Od takrat je pri svoji spletni založbi Zvočni prepihi objavil sedem plošč.
 
Opozorimo naj tudi na delo dr. Primoža Trdana, sodelavca 3. programa Radia Slovenija – programa Ars. Trdan že vrsto let urednikuje in vodi radijsko oddajo Arsov art atelje, v kateri se posveča novim, radiofonskim in elektroakustičnim glasbam. Leta 2019 je doktoriral z disertacijo »Slovenska elektroakustična glasba in zvočna umetnost«, letos pa ta obsežen korpus znanja prenaša v radijski cikel »Oscilacije«. Prve tri oddaje je mogoče poslušati tule, še nekaj pa se jih ima zvrstiti do konca leta, zato velja spremljati Arsov art atelje. Obenem pa v branje predlagamo intervju s Trdanom za Centralala.

The post Za poslušat. appeared first on Kulturnikov blog.

Letos bi veljalo obeležiti deseto obletnico smrti kiparke, slikarke, ilustratorke, lutkarice in filmske maskerke Mare Kralj (1909–2010).

Vir: dLib – Digitalna knjižnica Slovenije

O avtorici si lahko seveda na hitro preberemo v vsevedni Wikipedii, ali pa, še bolje, poslušamo posnetek predstavitev in predavanj, ki so jih lani pripravile mag. Olga Paulič, dr. Vesna Koželj Oblak, Petra Platner, Mojca Slana, Meta Hvaliček, Marjana Rančič in Breda Levec za cikel Znamenite Slovenke pri Slovenski matici.

Lutke, ki jih je Mara Kralj ustvarila za predstavo Čarobna skrinja (1953; po Eugenu Kollerju priredil Frane Miličinski, režiral Jože Pengov). Vir: arhiv Lutkovnega gledališča Ljubljana, objavljeno na FB strani Lutkovnega muzeja

Spomnimo naj tudi, da se na Kulturniku nahaja Iskalnik po zbranih digitaliziranih podatkih o umetnicah in umetnikih – Kulturnikove podatkovne zbirke >>>

The post Obletnica smrti umetnice Mare Kralj appeared first on Kulturnikov blog.

Na Kulturniku že celo leto spremljamo napore umetništva in kulturništva, da bi preživelo kljub korona-ukrepom in prepuščenosti ekonomskemu hiranju. Opazujemo poskuse kulturnih institucij, da bi kar se da tekoče nadaljevale s svojim delom, četudi so morale zapreti vrata svojih prostorov. Vse je šlo na splet. Toda to ni tako trivialna poteza.
 
Kaj torej za kulturo in umetnost pomeni selitev vsebin in dogodkov na splet? Kako se spreminjata javnost in javno, kako pogled in posluh, kako prostor? Ali je bila scena pripravljena na nenaden prehod iz fizičnega v virtualni prostor, ki so ga izzvali koronski ukrepi? Kaj je in kaj bi lahko bilo?
 
Da bi se približali odgovorom, smo povabili vrsto umtnic in umetnikov ter premišljevalk in premišljevalcev sodobnosti, ki so prispevali svoje video-kolumne na teme, kot so e-knjige in bralna kultura, digitalni arhivi, film na spletu, koncerti od doma, spletne galerije, vpliv globalnega kapitalističnega sistema in digitalne dobe na umetnost in kulturo v dobi korone … Nastala je video serijalka NALOŽ!

Vsak dan ena video-kolumna. Od 7. decembra do pričakovanega, a neznanega datuma konca. Kolumniste izbira za vas in nas Nina Dragičević.
 
Celoten nabor kolumn in kolumnistov najdete na spletni strani serijalke NALOŽ!
 
Tule pa je prvi prispevek, intervju z dr. Marino Gržinič (ZRC SAZU):

The post NALOŽ! Kulturnikova video-serijalka o transformacijah družbe in kulture v digitalni dobi appeared first on Kulturnikov blog.

Glede na to, da se danes, morda bolj kot nekoč, sprašujemo, kako je z umetnostjo v dobi zaprth kulturnih institucij, in kontempliramo o podobi umetnosti na internetu, se velja spomniti spletne umetnosti, ki je, kot nakazuje že ime, spletno platformo uporabila ne za odlagališče, pač pa za potencialni material in vsebino umetnosti. Spletna umetnost oziroma net art ima relativno dolgo zgodovino (na hitro si o njej lahko preberemo na Wikipedii, kakopak) in očitno tudi nenehno aktualnost. Četudi je klikanje že zdavnaj prenehalo biti zanimivo početje in se je preobrazilo v vsakdanjo nujnost, neizogibno povezano z delom, po novem tudi s sodelovanjem staršev v izobraževalnih procesih, in je zato morda predlog, da preklikajmo še kaj, neprimeren, naj vendarle opozorimo na nekaj “velikih imen” na področju internetnih umetnosti:

Olia Lialina >>>

Joan Heemskerk in Dirk Paesmans alias JODI >>>

Skawennati >>>

Michael Mandiberg >>>

Daniel García Andujar >>>

Albertine Meunier >>>

Teo Spiller: net.art net.art.trade; Vir: Wikipedia

Seveda pa ne smemo spregledati dogajanja na področju spletne umetnosti v lokalnem okolju. Spomnimo naj torej na delo Vuka Čosića, Hommage Mondrianu v avtorstvu Tea Spillerja, mnoge projekte Igorja Štromajerja in Jake Železnika ter na delo ekipe okrog spletnega zina Kimoto Timota.

V tistih vse manj redkih trenutkih, ko se nam zdi, da nam internet predvsem para živce, se velja spomniti, da iz njega izhajajo izjemno zanimiva umetniška gibanja. Sicer pa prav gotovo ni internet tisti, ki spravlja v norost, morda pa je kaj drugega:

Grafit v bližini ljubljanske železniške postaje. Vir: blog Around the World in 365 Days

Grafit v bližini ljubljanske železniške postaje. Vir: blog Around the World in 365 Days

The post Spletne umetnosti appeared first on Kulturnikov blog.

Če smo že govorili o knjigah: Na Javni agenciji za knjigo RS predpisujejo najnižje avtorske honorarje, ki jih morajo izplačati založniki, izbrani na razpisih in pozivih agencije, ki imajo z agencijo sklenjeno pogodbo o sofinanciranju. Najnižji honorar za eno avtorsko polo (pribl. 16 strani) izvirnega literarnega teksta je v Sloveniji 365 eur. Za avtorsko polo prevoda naj bi prevajalec ali prevajalka dobila najmanj 282 eur. Medtem je bil neki belgijski tekmovalni golob, da, golob, menda prodan za 1.600.000 eur. Sklep je na dlani: bolje golob v roki kot pa knjiga … kjerkoli?

Mary Wollstonecraft (1759–1797) je bila angleška pisateljica, filozofinja in borka za pravice žensk. Mati feminizma, ji pogosto pravijo. Skrajni čas je bil, da se ji rojstni London posveti, mar ne? No, in se je. Angažirali so angleško kiparko Maggi Hambling in ji postavili spomenik. Da za to delo niso angažirali kiparja, pač pa kiparko, je v družbi, kakršna je, samo po sebi vedno znova izjemen dosežek. Toda zgodba se ne konča pri tem. Skulptura sicer ni izrecna upodobitev Wollstonecraft, predstavljala naj bi vse ženske. A kljub temu je povzročila – internet pa omogočil – izbruh feminističnih kritik. Zakaj morajo biti skulpture žensk vedno upodobitve golih žensk? Zakaj morajo vedno imeti tako tipično perfektne poteze? Dajmo, slecimo Kolumba, nenazadnje pa tudi Prešerna iz tistih slojev plaht. 

Naslednje leto bo 110. obletnica rojstva virtuozinje na tereminu Clare Rockmore. Letos, ko sta na delu pandemija in zapiranje javnega življenja, večkrat slišimo, da v ospredje prihajajo zvoki “narave” in živali, ki so uzurpirale prostor, ki ga je najprej uzurpiral človek. A morda je zdaj tudi čas, da se obrnemo k nekoliko nevsakdanjim zvočnim konstruktom. Recimo, k zvokom teremina. Ta instrument je bil izumljen pred 100 leti, navdušil javnosti in nato bil poslan v pozabo. Kulturna redakcija hiše BBC se ga zdaj spominja v prav finem preglednem članku. Spomnimo tudi, da je v tukajšnjem prostoru pred leti deloval Theremidi Orchestra, ki je bil ustanovljen po zaključku tridnevne delavnice izdelovanja teremin in theremidi fizičnih vmesnikov na Ljudmili. Zasedbo so sestavljali: Ida Hiršenfelder, Dare Pejić, Tina Dolinšek, Robertina Šebjanič, Saša Spačal, Dušan Zidar, Luka Frelih, Tilen Sepič, Simon Bergoč, Borut Savski, Isac Petruzzi, Ian Soroka in Matic Urbanija.

The post Novice iz sveta kulture in umetnosti appeared first on Kulturnikov blog.

Zdi se, da se nam želi na vse pretege približati prepričanje, da so knjige skrajno nepomembne za človekov kulturni razvoj, bralna kultura prav tako, pismenost prav tako. O tem je med drugim nedavno tega razmišljala tudi pesnica Nataša Velikonja za spletni časopis Društva slovenskih pisateljev Vrabec anarhist. Medtem ko so knjigarne zaprte, pa vendarle nekje, v temnih kotih, pod temnimi vrati in nasploh stran od velikih luči nastajajo izjemna literarna dela. Naj torej opozorimo le na nekaj, res le na nekaj novejših literarnih pridobitev v tem prostoru:

Letos smo dobili novo knjigo pesnice Maje Vidmar Pojavi (LUD Literatura), pri isti založbi pa je svoje pesmi izdal tudi Peter Semolič. Pri LUD Šerpa sta objavila pesnika Dejan Koban in Tone Škerjanc. Da je pesnik Iztok Osojnik jako prolifičen avtor, verjetno ni treba poudarjati (a pravkar smo). Letos je objavil ne eno, ampak dve novi pesniški zbirki: Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije (Hiša poezije) in Maraton puhlosti in nesmislov (Polica Dubova). Mimogrede, med bralci v Sloveniji, in že teh je relativno malo, je še najmanj tistih, ki posegajo po poeziji. Predlog je seveda naslednji: včasih je še kako smiselno biti v manjšini.

Založba ŠKUC je poskrbela za prvi evropski knjižni prevod pesmi afroameriške feministične in lezbične avtorice Pat Parker v prevodu Nataše Velikonja ter pesniško biografijo Arthurja Rimbauda, katerega pesmi je prevedel Brane Mozetič, knjigo pa sestavil Matjaž Lunaček. 

Medtem je Sara Virk prevedla za založbo Litera romaneskni prvenec argentinske pisateljice Samante Schweblin Varna razdalja, Luna J. Šribar pa je pri isti založbi izdala kratkoprozni prvenec Konstrukt d. b. o. (Litera).

Založba Goga se je v zadnjih mesecih posvetila objavi prevodnih del: roman In njegovo ime bo Maejolijn van Heemstra je izšel v prevodu Staše Pavlovič, roman Pajtima Statovca Moj mačkon Jugoslavija pa je prevedla Julija Potrč Šavli.

Na področju družbenih teorij, sociologije in filozofije se je prav tako zgodilo več, kot bi lahko zaobjeli v eni kratki objavi. Franček Drenovec je za Založbo *cf. brskal po marksizmu in nas razveselil s knjigo V skritem raju kapitalizma. S knjigo Ideologija in ideološki aparati države, ki je v prevodu legendarne Zoje Skušek izšla že leta 2018, se je oktobra proslavljalo rojstni dan Louisa Althusserja (in aktualnost same knjige). Študija Dejana Aubrehta Tesnoba, dolgčas in obup prav tako ni nova, izšla je leta 2013 pri založbi Analecta, a se zdi, da na aktualnosti res ni izgubila. Kakorkoli že, čaka nas tudi še kar nekaj knjig iz založbe Studia Humanitatis.
Spomnimo naj seveda tudi na to, da se da mnoge knjige ne le kupiti, pač pa tudi izposoditi. Temu je namenjena spletna knjižnica Biblos.

The post Novi literarni zakladi appeared first on Kulturnikov blog.

Nekaj novic iz sveta umetnosti:

Journal of Cultural Heritage je objavil članek Pascala Cotteja, ki je skoraj petnajst let razvijal novo tehnološko metodo za analizo slik. Ugotovil je, da se pod Mona Liso skriva marsikaj, kar je očesu nevidnega. Članek je dostopen tule, povzetek o avtorjevem procesu in ugovitvah pa je objavljen tule. Nas pa zanima, kaj bi pokazala takšna skeniranja slik, nastalih na Slovenskem. Recimo, ali bi slika Saše ŠantelaKoncil slovenske glasbe (1936) utegnila razkriti, oh, kaj pa vemo, kakšno skladateljico? Ne, a?

V ZDA so septembra podelili televizijske Emmyje, v Sloveniji pa v teh dneh filmske Vesne. Pa Nobelovo nagrado pesnici Louise Glück, tokrat brez Handke fiaskov. Pričakuje pa se še raglasitev prejemnice ali prejemnika Jenkove nagrade, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev. Nominiranke in nominiranci so: Jana Putrle Srdić – Oko očesu vrana (Center za Slovensko Književnost, 2020), Maja Vidmar – Pojavi (LUD Literatura/Prišleki, 2020), Lucija Stupica – Točke izginjanja (LUD Literatura/Prišleki, 2019), Uroš Zupan – Sanjska knjiga (Cankarjeva založba, 2020), Brane Mozetič – Sanje v drugem jeziku (ŠKUC/Lambda, 2018).

Na plan je prišlo na stotine homoerotičnih risb angleškega slikarja Duncana Granta (1885–1978), člana skupine Bloomsbury. Risbe so nastale v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja, nato pa v diskretnosti predane avtorjevemu prijatelju Edwardu Le Basu. In tako dalje, dokler niso, kljub pogoosti usodi homoseksualnih umetniških del, ki je uničenje, pristale pod nekega gledališkega oblikovalca. Ta jih je privlekel iz klozeta. Človek ne more, da se ne bi vprašal, kaj vse se skriva v omarah na Slovenskem.

Duncan Grant in njegov ljubimec, ekonomist John Maynard Keynes. 
Vir: Wikipedia

Oktobra se, tako kot vsak mesec, zgodi vse. Oktobra leta 1876 se je, poroča Kamra, rodila Meta Baš, slovenska amaterska gledališka igralka. Prav tako oktobra je izšla naslednja številka Slovenke: glasila Slovenske protifašistične ženske zveze za Primorsko, v katerem najdemo ugotovitev, strnjeno v en sam članek: Naše žene čakajo velike naloge. Obenem pa je oktober tudi mesec rojstva Margaret Thatcher, zato raje ne nadaljujmo.

Vir: dLib.si, Slovenka (oktober 1944), letnik 2, številka 7a

New York je v pričakovanju razkritja kipa Meduze na mestu, kjer je bilo sojenje tistemu nadlegovalcu žensk Harveyu Weinsteinu. Kot je to značilno za sodobno razumevanje feminističnih gest v glavnem toku, dela ni ustvarila kiparka. Avtor je Luciano Garbati. Feministična aktivistka Wagatwe Wanjuki je ob tem zapisala:

Vir: Twitter

The post Sicer pa … appeared first on Kulturnikov blog.

Krasno leto, ni kaj. Tudi za kulturne in umetniške festivale. Festivalska forma spodbuja masovno združevanje ljudi, potem pa, na, konec združevanj in druženj. Vpliv koronavirusne pandemije na festivale v Sloveniji ni majhen. Kaotične razmere tega časa se povsem razjasnijo v Culture.si festivalski infografiki, ki spremlja količino in datumsko razporeditev obsežnega števila festivalov.

Za začetek: če smo jih lani detektirali okrog 200, smo jih letos zagrabili skoraj 50 manj. Poleg tega gre opaziti datumske prerazporeditve. Puf, trije festivalski meseci odpadejo. Sledi jesenska zgostitev, hitenje kulturniških producentk in producentov, da bi čimveč, kaj čimveč, vse stlačili v jesenske mesece, porabili tista sredstva, pa če se svet sesuje, da bi le nekako zagotovili vsem deležnikom, in teh ni malo, pričakovane honorarje.

Takole je to videti:
Leta 2019:


Leta 2020:

Toda, še enkrat, ne gre le za prestavljanja – in smart organizacijske manevre tipa prerazporejanje festivalske zgoščenosti na celoletne dogodkovne platforme –, ampak za dobesedno izpad festivalov. Jih je bilo preveč? Ne. Je kulture in kulturnikov lahko preveč? Ne.

Poglejmo si še, kaj se je zgodilo festivalom na posameznih področjih. Izpostavimo naj zlasti nove, vizualne in intermedijske umetnosti. Nikdar jih ni bilo absolutno mnogo.

Leta 2019:

Leta 2020:

Manj festivalov in krajši festivali. Pač manj. Ampak manj ni več. Ne v kulturi. Samo manj je.

Na področju glasbe:
Zaznali smo upad za vsaj 30 uveljavljenih festivalov. 30. Trideset. TRIDESET.

Leta 2019:

Leta 2020:

To ni nepomembno in o tem je bilo že ogromno napisanega še pred tole pandemijo. O tem so  pisali v mednarodni reviji za urbanistiko Cities (2019), raziskovali v globalni raziskavi The Power of Live (2019) in o tem razmišljali v knjigah Coughing and Clapping: Investigating Audience Experience (Routledge, 2016), The Future of Live Music (Bloomsbury, 2020) in drugod. Sori, Spotify, tega se ne da zamenjati s streamom muzike.

A videti je, da kljub neskončnim omejitvam, ki veljajo za kulturo, ne pa tudi za vsa druga združevanja ljudi, festivalneži nadaljujejo svoje delo. Do konca se ima zgoditi, upajmo, še kar nekaj glasbenih, gledaliških, filmskih, novomedijskih in drugih festivalov. Katerih, ugotovite z lahkotnim klikanjem po infografiki.

The post Festivali – Kaj je že to? appeared first on Kulturnikov blog.

Kot je že dobro znano, je 5. junija na ulicah Washingtona, ki vodijo k Beli hiši, nastal mural Black Lives Matter. Umetniško delo, ki ga je naročila županja Muriel Bowser, je v vsej svoji veličini dobilo ogromno pozornosti. Opazilo ga je celo občinstvo v vesolju.

Toda ta vizualni spektakel je morda del problema, ki ga gibanje Black Lives Matter naslavlja. Še isti dan so v izjavi za javnost zapisali, da je ta mural »performativna distrakcija od resničnih sprememb politik.« Omenjeni mural preimenuje ulico, izpusti pa imena, konkretne ljudi, ki so bili umorjeni v policijskem nasilju – to so George Floyd, Breonna Taylor, Tony McDade, Dreasjon Reed, Jeffery Price, D’Quan Young, Marqueese Alston, Terrence Sterling, Ralphael Briscoe in mnogi drugi, obenem pa izpušča zahteve gibanja. Tule si preberite celotno izjavo za javnost.Časopis Guardian je medtem sestavil spletno zbirko protirasističnih Black Lives Matter umetniških del, ki so nastala na ulicah New Yorka.

The post Black Lives Matter umetnost appeared first on Kulturnikov blog.

Pomen kulturnega in kreativnega sektorja v družbi in gospodarstvu je edinstven. Zmogljivosti arhitekture, oblikovanja, glasbe, filma, gledališča, literature, medijev, kulturne dediščine in drugih dejavnosti, ki jih prištevamo v kulturni in kreativni sektor, so pomembne za razvoj družbe in gospodarstva ter so nepogrešljiv člen pri soočanju z ekološkimi, tehnološkimi ter drugimi razvojnimi in družbenimi izzivi.

Zato je v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani 4. junija 2020 v organizaciji Centra za kreativnost potekala diskusija »Pomen kreativnega sektorja ter njegov položaj v času epidemije«, na kateri so sodelovali dr. Nika Murovec in dr. Damjan Kavaš iz Inštituta za ekonomska raziskovanja, dr. Barbara Predan, predavateljica na ALUO, ter Anja Zorko iz Centra za kreativnost, okroglo mizo je moderirala Meta Štular. Na dogodku so predstavili tudi dve izjemno pomembni raziskavi: Statistična analiza KKS 2008–2017 in Kulturno-kreativni imperativ.
Prva raziskava, Statistična analiza stanja kulturnega in kreativnega sektorja v Sloveniji 2008–2017, je zajela 35.212 posameznikov, delujočih v kreativnih poklicih, in 24.062 registriranih organizacijskih enot na področju dejavnosti v KKS. Študija ponuja osnovni vpogled v obseg sektorja in njegove potenciale ter predstavlja osnovo za nadaljnje raziskave in priporočila za oblikovanje politik na področju KKS, ki bodo vzpodbujale razvoj sektorja, ustrezno javno podporo ter financiranje. Brošura Kulturno-kreativni imperativ predstavlja pregled ključnih ugotovitev in interpretacijo njihovega pomena za kulturni in kreativni sektor, v njej pa najdemo tudi priporočila za razvoj politik na področju KKS.

The post Kreativni sektor v času epidemije appeared first on Kulturnikov blog.

Ko je vse odpovedano in vse zaprto, kaj nam preostane? Ulica in svetovni splet. Bog ne daj, da bi crknil … internet! Čez noč so se ustvarjalci, kulturni producenti in ustanove po celem svetu znašli na istem. Sprva so svoje občinstvo na spletu lahko založili le s tistim, kar so že imeli in znali delati, nato pa so nekateri začeli razvijati tudi nove vsebine. Slovenska kultura še nikoli ni imela take konkurence kot v času pandemije. 

Popestritev življenja ljudi v ujetništvu 

Matjaž Schmidt JAK Projekt Radi beremo, vir: FB stran Ministrstva za kulturo

Morda bo kdo kdaj res analiziral, kakšne taktike so naše umetnice in umetniki ter kulturniki in kulturnice ubrali v izrednih razmerah, ki so postavile na glavo vse načrte in rutine. Kaj vse so ponudili svojemu občinstvu? So ga dosegli, se z njim povezali ali ga celo razširili? Jih bodo financerji za odgovorno ravnanje nagradili ali vsaj potrepljali po ramenih? Ali pa jih izpolnjuje že pregovorno zadoščenje, da so za ljudi naredili nekaj dobrega? Nič od tega ne bo v tem zapisu, le nekaj vtisov. 

Dejstvo je, da smo bili zasuti s spletnimi povezavami. Kulturnik je popisoval ponudbo, seznami so impresivni! Na spletu so se znašle ure in ure brezplačnih arhivskih posnetkov, filmov ter na stotine mikrodogodkov, ki so se odvijali v živo. Človek se vpraša, zakaj? Znana so pričevanja, da v težkih trenutkih pesem zaleže bolj kot kruh. So bili torej umetnice in umetniki ter kulturniki in kulturnice v času korona virusa nepogrešljivi komunalni delavci za dvig morale delovnega ljudstva, da se to ne bo phalo le s tujerodnimi proizvodi? 

Prva vtisa: prevladuje pojmovanje umetnosti in kulture kot popestritve življenja v brezizhodnem labirintu neoliberalizma. In da spontana ponudba spletnih vsebin enostavno odraža raven (ne)obstoječih strategij in znanj uporabe spleta v posameznih kulturnih organizacijah. 

Korona zapik

Razumljivo, da zabavni ustvarjalci zabavajo še naprej. A v navalu navdiha in navdušenja nad novoodkritim poslanstvom se jim je pridružila tudi »obilica karanteniranih, ki izkorišča možnost za pet minut slave. Iz podstrešij so izvlekli kitare in frajtonarice, da nam pod korona pretvezo igrajo in prepevajo. Celo novi predsednik vlade rima in sklada. In potem nam to še podarja!« Tomaž Grom, glasbenik in umetniški vodja Zavoda Sploh, je z bralci e-časopisa Centralala delil še druge bridke pomisleke o smislu ustvarjanja v času koronakrize. Njihova rubrika (Samo)iniciative (samo)zaposlenih je dragocen vpogled v antropologijo ustvarjalcev »med štirimi stenami«. Ob bok bi jim postavila kratkočasne intervjujčke z umetniki Spoznaj umetnico / umetnika, ki jih je v tem času začela pripravljati Umetnostna galerija Maribor in ki se lepo podajo poslanstvu institucije, obenem pa bralcu prinesejo nekaj novega onkraj promocijskega lajnanja. Tretji vtis: umetnost ni nikomur nič dolžna, kultura pa.

Četrti vtis je, da je bil koronačas tudi čas za introspekcijo in da smo lahko hvaležni vsem tistim ustvarjalcem, kulturnim menedžerjem in producentom, ki so z nami javno delili svoje debate, izsledke in razmišljanja prek videokonferenc. Taki sta bili Pandemija skozi lokalno glasbeno sceno Radia Študent in Muzeji v času koronavirusa v režiji Skupnosti muzejev Slovenije in ICOM Slovenija. Slednja je prinesla celo rezultate ankete o trenutnem stanju v slovenskem muzealstvu. 

V primežu komercialnih platform

Toda … Kje pa se je odvijala in kje leži večina tega bogastva slovenskih spletnih vsebin? I, na Zoomu, YouTubeu, Facebooku, Vimeu in tako naprej. Ne le, da bo vsaka javna kulturna institucija v bodoče enostavno morala znati proizvajati lastne multimedijske vsebine in jih oddajati prek družbenih omrežij, kjer se zadržuje del njihovega občinstva, poskrbeti bo morala tudi za tiste, ki nas/jih tam ni!

Nekaj svetlih zgledov za distribucijo spletnih vsebin pod lastnimi, nadzorovanimi pogoji na nacionalni ravni že imamo. Repozitorij Mrežni muzej sedaj gosti tudi kurirano spletno razstavo Virusni portreti ali pa kratko vodstvo kustosa Marka Jenka po Mušičevi razstavi Obsojeni na upanje – Risbe iz Dachaua v Moderni galeriji. Dobro se je izkazala tudi Baza slovenskega filma, ki se je s filmskimi ustvarjalci dogovorila za brezplačno tedensko ponudbo slovenskih filmov, Arnesova tehnična ekipa pa je bila pri roki, ko je naval na film v spomin na preminulega Petra Musevskega presegel vsa pričakovanja. Se sploh zavedamo, kakšno družbeno premoženje je Arnes?! Upamo, da bodo v njihovih e-učilnicah pristali tudi simpatični, poučni klipi mariborskega Muzeja narodne osvoboditve. 

The post Alenka Pirman: KORONA IN KLIC DOLŽNOSTI appeared first on Kulturnikov blog.

• 2. december do 8. februar: Jasmina Cibic: Fundus prizadevanja, razstava v Muzeju Sodobne Umetnosti Metelkova >>>
• 3. december do 30. januar: Virtualni Zimski salon ZDSLU: Mali formati, prodajna razstava Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov >>>
• 8. december do 7. januar: Kaj so nevladne organizacije?, razstava stripa v Zgodovinskem atriju ljubljanske Mestne hiše >>>
• 9. december do 7. januar: Natan Esku: NAGAČENCI, razstava v Galeriji Kresija >>>
• 12. do 20. december: 36. FESTIVAL LGBT FILMA, filmski festival >>>
• 18. december do 15. januar: ADIJO / GOODBYE 2020! FILMMAKING MARATHON, spletni maraton filmskega ustvarjanja >>>
• 21. december: PIFlab: KodoVŽivetja – spletno srečanje z Majo Kraljič, spletna delavnica live codinga >>>
• 21. december: Noč kratkih filmov 2020, spletni program kratkih filmov >>>
• 21. december do 24. januar: Tilyen Mucik: ŽBUNJE, fotografska razstava @ Mestna hiša (Magistrat, Rotovž) >>>
• 21. do 29. december: Tilen Sepič: Kozmični dež, svetlobno-zvočna postavitev @ osmo/za >>>
• 21. december do 30. maj: edu.arh: Prakse arhitekturnega izobraževanja, razstava o praksah arhitekturnega izobraževanja danes >>>
• 21.december: PIFlab: KodoVŽivetja – spletno srečanje z Majo Kraljič, spletno srečanje >>>
• 22. december: Chris Eckman @ Vodnikova domačija, spletni prenos solo nastopa v živo >>>
• 22. december: LGBTQ literarni večer in predstavitev novih knjig iz Škuceve zbirke Lambda, literarni večer na spletu >>>
• 22. december: Frederick Joe Evans IV. (Left Lane Cruiser) | Ostrigin maraton 2020, spletni prenos koncerta v živo >>>
• 22. december: Kavarniški večer: Behind the concealer, spletnio dogodek >>>
• 23. december: PLIŠ, spletni prenos koncerta v živo >>>
• 23. december: Literarni zdaj-trk: Feri Lainšček, spletni prenos pogovora >>>
• 23. december: Prosto-vezje | Anže Sekelj & Staš Vrenko: HEX 1.0, spletna delavnica >>>
• 23. december: Novi začetki, spletni prenos osrednjega dogodka Mladih zmajev Črnuče >>>
• 23. december: Azili: Eseji o socialni situaciji duševnih bolnikov in drugih zaprtih varovancev, spletni dogodek >>>
• 26. december: N’toko | Ostrigin maraton 2020, spletni prenos koncerta v živo >>>
• 27. december: V živo in prek spleta: Mismo Nismo | Ostrigin maraton 2020, spletni prenos pogovora s člani cirkuške alt- art skupine >>>
• 28. december: Prosto-vezje: Klemens Kohlweis & Staš Vrenko : Dirty Module, spletna delavnica >>>
• 30. december: Novi začetki, spletni prenos osrednjega dogodka Mladih zmajev Črnuče >>>
• 8. januar: Gržinić & Pristovšek: »Biopolitika/nekropolitika«, spletni prenos predavanj >>>
• Kinodvor: Kino igrišče >>>
• Moderna galerija+MSUM: Serija Artemija in SLOVAR | Ljubezen v času covida-19 >>>
• Razstave v Cankarjevem domu so, a se do njih ne da priti >>>

Več napovedi za naprej, zdaj in nazaj pa na Kulturnikovem zbirniku dogodkov.

The post Kultura, ki jo lahko izkusite skoraj v živo appeared first on Kulturnikov blog.

Ali tudi vi begate z ene spletne strani na drugo in med goščavo vsebin iščete tisto pravo? No, zato na enem mestu zbiramo pregled kulturno-umetniškega dogajanja v Sloveniji v času karantene.

Izbirate lahko med različnimi sekcijami, seznam pa, tudi z vašo pomočjo, vztrajno dopolnjujemo. Lahko se sprehodite po virtualnih galerijah, poslušate literarne večere, si ogledate gledališke predstave, filme, poslušate muziko in si sposojate ali celo brezplačno naložite knjige.

Za pregled raznolikega in dinamičnega dogajanja na kulturno-umetniškem področju, kliknite na to povezavo.

Če veste za kulturne in umetniške vsebine, ki jih nismo vključili, nas o tem, prosimo, obvestite na urednik@kulturnik.si.

Vse dobro vam želi,
Kulturnik

The post Kulturnik sedaj tudi v Karantena special ediciji. appeared first on Kulturnikov blog.

Op. uredništva: stran je bila ažurirana novembra 2020.

• Koronski humor (Slovenski etnografski muzej) >>>
• Asociacija spremlja dinamike na področju kulturnih politik >>>
• Bunkerjeva kritiška platforma Kriterij nadaljuje z analizo predstav, dodaja ji razmišljanja o aktualih razmerah >>>
• Z delom nadaljuje tudi Neodvisni – platforma za refleksijo sodobnih scenskih umetnosti >>>
• SiGIC poziva: “Doniraj in podpiraj!” Pomoč glasbenikom, samozaposlenim v kulturi >>>
• Arhiv Pekarne Maribor >>>
• Dnevnikov Iz karantene: “Rubrika Iz karantene je namenjena predstavitvi umetniških del, ki so odporna proti koronavirusu, a trenutno zaprta v knjižnice in galerije.” >>>
• Ekipa ZRC Sazu Fran Ramovš je pripravila seznam novih tvorjenk, povezanih s korono, recimo koronabedak. >>>
• Arnes je naredil Začasne učilnice v času “korone”. >>>
• Režiser Jaša Jenull in njegova serija družbeno kritičnih videov: video 1, video 2, video 3.
• RTV Slovenija: Praznični izbor. >>>
• Kulturno-umetnostna vzgoja od doma: Kulturni bazar “zbira spletne vsebine, koristne za vse, ki v tem času načrtujete dejavnosti za otroke in mlade, obenem pa ponujajo različne možnosti za vključitev kulturnih vsebin v pouk na daljavo. Marsikatere objavljene vsebine so namenjene tudi odraslim, ki v tem času nimate možnosti za obisk kulturnih ustanov.” >>>
• Založba *cf je zagnala blog, ki ga je otvorila s prispevkom prof. Tanje Rener Življenje s korono in po njej. >>>
• Ekipa Zavoda Motovila spremlja trenutno stanje v kulturi v Sloveniji in EU >>>
• Predavanja in pogovori na spletnem Pritličju >>>
• Ostanimo v družbi najboljših: Spletni prenos novinarske konference kulturnic in kulturnikov >>>

The post Družba appeared first on Kulturnikov blog.

Op. uredništva: stran je bila ažurirana novembra 2020.

• Forum nove glasbe, december 2020 – april 2021 >>>
• ŠTREAM, serija štirinajstih interaktivnih spletnih prenosov koncertov z odra velike dvorane Kina Šiška. >>>
• Iz moje poslušalnice >>>
• Koncertov ni, so pa plošče – recenzirane v spletni reviji Odzven.si >>>
• V bistvu koncerti so: Val 202 #OstaniDoma koncerti. >>>
• Ena in edina in večna: RŠ Tolpa bumov >>>
• “Moj album” na spletni reviji Nova muska >>>
• Skladatelj tedna na programu ARS >>>
• Recenzije plošč na Rocker.si >>>
• Recenzije “prezrtih glasbenih žanrov” prispeva 13. brat kolektiv >>>
• Nova Muska je odprla novo rubriko: Koncerti in dokumentarci. >>>
• Slovenska filharmonija: Glasbenice in glasbeniki se oglašajo od doma. >>>
• Centralala: (Samo)Iniciative (samo)zaposlenih >>>
• Debata: Pandemija skozi lokalno glasbeno sceno. >>>

The post Glasba appeared first on Kulturnikov blog.

• Radio Študent: Novi koronavirus >>>
• TV Radio Študent >>>
• Metina lista >>>
• Apparatus pogovori >>>
• Mreža podcastov Marsowci >>>
• Radio Terminal: Vsak dan v času karantene gostujoče plejliste od 10h do 14h. >>>
• V tem času je pričel (a kmalu očitno tudi prenehal delovati Radio Izolat. Arhiv posnetkov je še na voljo na >>>
• Lahkonočnice, sodobne slovenske pravljice, ki jih berejo pripovedovalci iz doma starejših občanov. >>>
• Zvočne pravljice Narodne in študijske knjižnice, osrednje knjižnice Slovencev v Italiji >>>
• Pančkov svet, pesmice in pravljice v oblaku, ki  je v času koronavirusa do nadaljnega odprl vrata vsem. >>>

The post Podcast in radio appeared first on Kulturnikov blog.

Op. uredništva: stran je bila ažurirana novembra 2020.

• Slovenski etnografski muzej: Druženje z muzejem >>>
• Mrežni muzej: repozitorij za hranjenje digitalne avdiovizualne kulturne dediščine in spletni dostop do AV gradiva. >>>
• Umetnina dneva v spletni Narodni galeriji >>>
• Virtualne razstave v Narodnem muzeju Slovenije >>>
• Več kot 25.000 spletnih vsebin Slovenskega etnografskega muzeja >>>
• Moderna galerija in MSUM od doma: ogled del, razmišljanja kustosov >>>
• Slovenski gledališki inštitut – Gledališki muzej odpira virtualna vrata v mnoge razstave. >>>
• Koronaprojekt: Mestni muzej Ljubljana prosi za vtise, fotografije, posnetke in predmete iz vašega novega vsakdanjika v času korona pandemije in #ostanidoma evforije. >>>
• Tehnični muzej Slovenije: digitalna zbirka predmetov, virtualni ogled muzeja, zbirke protokolarnih vozil, Muzeja pošte in telekomunikacij … >>>
• Tržiški muzej nudi virtualne sprehode po svojih zbirkah, me drugim po usnjarski in čevljarski zbirki, pa tudi po koncentracijskem taborišču Ljubelj jug. >>>
• Virtualna zbirka Ptujskega muzeja: fevdalna stanovanjska kultura, zbirka glasbil, tradicionalne pustne maske … >>>
• Gospodinjski aparati, embalaže, drobni tisk, prazniki, knjige, tekstilije itn. v Muzeju narodne osvoboditve Maribor >>>
• Digitalizirane zbirke Muzejev radovljiške občine. >>>
• Loški muzej redno izpostavlja dela iz svojih bogatih in raznolikih zbirk. >>>
• Kamra – Digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin. >>>

The post Muzeji appeared first on Kulturnikov blog.

Op. uredništva: stran je bila ažurirana novembra 2020.

• Kjer so čebele doma, spletna razstava Slovenskega etnografskega muzeja >>>
• VI. decembrski sejem ilustracije, 3.–29. december 2020 >>>
• Muzej in galerije mesta Ljubljane: Virtualna vodstva po razstavah. >>>
• Mestna galerija Ljubljana: Umetnost v času izolacije – Facebook razstava. >>>
• Kako bomo živeli v prihodnje? Razstava študentov Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani v Mali galeriji >>>
• Kulturni center Q: LGBT kulturna dediščina: Virtualna retrospektivna razstava: Dare Zatler – Dan. >>>
• Loški muzej Škofja Loka: Moje tihožitje v času karantene. >>>
• JSKD: Razstava Razgledi doma. >>>
• DIVA – digitalni video arhiv deluje že od leta 2005. V bogati zbirki hranijo tudi digitalizirane razstave. >>>
• Fotogank razpisal fotografski natečaj DEJ SKAD’ TO! Razpisni pogoji z navodili in prijavo na povezavi >>>

The post Galerije appeared first on Kulturnikov blog.

Op. uredništva: ažurirano novembra 2020.

• Mednarodni festival animiranega filma Animateka, 30. november – 9. december 2020 >>>
• #FilmNaDan v spletnem Kinodvoru >>>
• Avdiovizualni arhivi na Šoli Filma >>>
• DIVA – digitalni video arhiv. >>>
• Ostani doma, Diva! >>>
• Brezplačne kulturne vsebine na spletni strani Društva za širjenje filmske kulture KINO! >>>

The post Film appeared first on Kulturnikov blog.

• Vodnikova domačija na daljavo. >>>
• Redni literarni dogodki v Vodnikovi domačiji prek spleta >>>
• Sejem akademske knjige Liber.@c 2020: Knjige z vrta >>>
• Maskina čitalnica: vsak teden knjiga brezplačno >>>
• Ljubljana – Unescovo mesto literature: Iz doma v dom: Avtorice in avtorji se na kratko javljajo s svojih domov in berejo iz svojih knjig, tudi pravkar izdanih. >>>
• Literarni natečaj založbe Primus za najboljšo pesem v ustvarjalni izolaciji >>>
• PDF knjige Znanstvene založbe Filozofske fakultete UL >>>
• Na tisoče e-knjig, dostopnih za izposojo na Biblos.si >>>
• Še ena zakladnica znanja: arhiv Časopisa za kritiko znanosti >>>
• MMC: “Branje v času samoosamitve”: knjižni predlogi literarnih ustvarjalk in ustvarjalcev, prevajalk in prevajalcev, urednic in urednikov >>>
• “Drama bere za ranljive skupine” >>>
• Društvo Police Dubove izvaja spletni bralni klub >>>
• Pesnik Dejan Koban porablja nočne ure za prebiranje poezije njemu ljubih avtoric in avtorjev >>>
• NUK: “Cankarjevo vesolje” >>>
• MMC: “Zelo redka knjiga!” in druge dragocenosti NUK-ovega arhiva >>>
• Razmišljanja v času karantene: LUD Literatura >>>
• Digitalna knjižnica Slovenije: izjemno obsežen arhiv različnih publikacij, od časopisja, člankov, knjig in drugih kulturnih zakladov >>>
• Rezultati JSKD natečaja Protistrip. >>>
• Spletni pogovori v okviru Festivala angažiranega pisanja itn. >>>
• Stripolis: Brecht Evens na obisku >>>
• NRSS: Neznani rokopisi slovenskega slovstva 17. in 18. stoletja >>>

The post Knjiga appeared first on Kulturnikov blog.

Op. uredništva: nekatere institucije so bile s seznama umaknjene, saj so ukinile dostop do vsebin, ki so bile dostopne v času prvega vala epidemije.

• CoFestival 2020 >>>
• ImproLiga v živo na daljavo >>>
• Bogat video arhiv SNG Nova Gorica >>>
• ŠKUC gledališče. >>>
• Gledališče Koper: Gledališče je doma >>>
• Emanat TV: Do nadaljnega si boste lahko vsak večer ob 20.00 ogledali posnetek predstave iz Emanatovega arhiva, ki sega do leta 2004. >>>
• Video posnetki predstav Gledališča Glej >>>
• Bunker in #gledališčeskavča >>>
• Ekipa Gledališča Koper o Kralju na Betajnovi, Mačku Muriju in Butalah. >>>
• Trailerji, odlomki predstav in predavanja Slovenskega mladinskega gledališča ter Mladinsko za otroke. >>>
• Spletno mladinsko >>>
• SNG Drama od doma >>>
• Lutkovne predstave Lutkovnega gledališča Maribor >>>
• Lutkovno gledališče Ljubljana povezuje mlade vseh starosti >>>
• Spletni operni in baletni arhiv SNG Maribor >>>
• Gogolj, Villqist, Möderndorfer in drugi v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj >>>
• Dramsko ustvarjanje Anton Podbevšek teatra iz Novega mesta >>>
• Hiša otrok in umetnosti v sodelovanju z Lutkovnim gledališčem Fru-fru objavljaja posnetke predstav. >>>
• Ana pod oknom: Gledališče Ane Monro na javnih površinah pred bloki izvaja kratke umetniške intervencije, s katerimi želijo popestriti in polepšati dneve v izolaciji. >>>
• Video posnetki mednarodne plesne skupine En-Knap >>>

The post Gledališče, opera, ples appeared first on Kulturnikov blog.

Na letošnjem Kulturnem bazarju, največjem nacionalnem strokovnem usposabljanju na področju kulturno-umetnostne vzgoje, ki bo potekal 9. aprila 2020 v ljubljanskem Cankarjevem domu pod motom »Enaki v različnosti«, se predstavljata tudi Kulturnik.si, portal Ministrstva za kulturo in društva Ljudmila, namenjen orientaciji po kulturi in umetnosti, ter Culture.si, spletni kulturno-umetniški informator v angleščini, enciklopedija producentov, prizorišč in festivalov v Sloveniji.

Program, pravijo organizatorji Kulturnega bazarja, predstavlja različne načine, kako z medresorskim sodelovanjem krepiti zavest o pomenu kakovostne kulturno-umetnostne vzgoje ter spodbuditi številna kreativna partnerstva, ki pripomorejo k inovativnejšemu učnemu okolju, spodbujajo kreativno mišljenje, socialno vključenost in krepijo družbene veščine.

Ko bosta Kulturnik in Culture.si na bazarju razvila svoje infografike in razkošne pahljače kulturniških barv, bodo obiskovalci in obiskovalke želeli oziroma želele vse – nebeško modro za literaturo in morsko modro za multidisciplinarne umetnosti, opečnato rjavkasto za ples in zamolklo zeleno za film, črno, sivkasto melahholično, vse. Skratka, enaki in različni. Vabljeni in vabljene!